Ljubezen in usoda

Danica (1980)

''Moja babica je bila izjemna ženska. Njen spomin je bil vse do pozne starosti zelo bister. O hiši, v kateri živimo še danes, je znala povedati nešteto zgodb. Nekatere so bile srhljive, druge ljubezenske, tretje srečne ali nesrečne, večino njih pa je bila zmes enega in drugega.

V spodnjih prostorih je imel ded pred 2. svetovno vojno krojaško delavnico. V kamrah- pod streho so stanovali vajenci, dve sobi pa je oddajal tudi natakaricam, ki so delale v gostilni čez cesto. Babica je poleg petih otrok skrbela še za red in spodobno obnašanje v hiši. Leta 1937 so vzeli na stanovanje Antona, ki se je prišel v naš kraj učit umnega kmetovanja z ene od največjih gorenjskih kmetij. Oče ga je poslal na ''izpopolnjevanje'', da bi fant kaj znal, preden bi doma prevzel kmetijo. Bil je zelo priden, babico in dedka je vse ubogal, kar sta mu rekla. Zjutraj je že zarana odhajal v uk, na kmetijo, kjer ga niso šparali. Nihče ni znal povedati, kdaj točno se je nesmrtno zaljubil v domačo hčerko Anico, ki pa je bila bolj frfraste sorte. Starša sta jo razvajala, kar je bilo v tistih časih hudo prekletstvo. Iz nič prida otroka je zraslo nič prida dekle. Nihče ni vedel, da je bila že pri petnajstih letih zaljubljena v enega od delavcev, ki so prišli gradit Rupnikovo linijo. Ko so šli zvečer v gostilno, je ta delavec imel navado, da je stopil na prag že omenjene kmetije in v šali vprašal:'Je kdo doma, da bi mi povedal, koliko je ura na turnu?' Anica je zmeraj pritekla prva, ne glede na to, kje se je zadrževala. Po devetih mesecih se je iz takšnega ''preverjanja ure'' rodil otrok. Nesojeni oče je izginil neznano kam, Anico pa so omožili s prvim, ki jo je hotel, a je revež že leta 1941 stopil na mino,da ga je razneslo.

Anton izdaje ni mogel preboleti. Svojo srčno bolečino je šel zdravit čez lužo, v Ameriko. Ko mu je kmalu po vojni prišlo na uho, da je njegova nesojena ljubezen postala vdova, ji je napisal pismo, v katerem jo je skupaj z otrokom povabil k sebi, čez lužo. Anice ni bilo doma, ko je pismo priromalo v Slovenijo, zato je šel ponj na pošto oče.

Takrat so bili v vasi le trije avtomobili, prometa pa komaj kaj. A usoda je nemilostna. Naneslo je tako, da je bil možak verjetno zamišljen, ni slišal hupanja, ne da bi pogledal okoli sebe, je stopil ravno pred avtomobil…Bil je na mestu mrtev, njegova hči pa ni nikoli izvedela, kako se je usoda kruto poigrala z njo.

Pisalo se je leto 1979, ko se pred našo hišo ustavi avto z nemško registracijo. Iz avta so stopili uglajen možak in dve ženski. Babica je Toneta takoj prepoznala, on pa njo. Z njim sta bili žena in hči, a nobena ni znala slovensko. Pogovarjali so se o tem in onem, kar naenkrat pa Tone vpraša po Anici. 'Umrla je že, žal mi je,' mu pove babica. 'Kaj pa njen oče?'

'Takoj po vojni ga je, ko se je vračal s pošte, povozil avto.'

Takrat pa Tone pobledi. Ko je slišal še za datum smrti, je bil trdno prepričan, da je bilo njegovo pismo krivo za prezgodnjo in nepotrebno smrt.

Preden se je poslovil, je babici stisnil roko z besedami.'Vse življenje sem iskal ljubezen, a takšne, kot sem jo čutil do Anice, nisem nikoli našel.'

Babica mi je to zgodbo, ko sem bila še otrok, neštetokrat povedala. Zmeraj pa je imela na koncu solzne oči.''

Fotografija je simbolična, najdena na internetu.