Google+ Followers

petek, 30. junij 2017

Ne znamo in ne znamo se pogovarjati, žal!







 Nekaj razmislekov, zakaj se o ljudeh, kakršen je bil G. Tič nismo sposobni pogovarjati...


Razlogi, zakaj se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo.
Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih.
Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici, pa vsaj na videz.
Pogosto se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-tega občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni.
Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', ki jim ne znajo ubežati.
Za Slovence je značilno, da se zelo neradi ''odpirajo'' in pogovarjajo. Pred drugimi radi tudi igrajo, da jim gre bolje, kot je, morda, videti.
Ni jih tako malo, ki imajo doma, na polici, tako imenovane ''priložnostne maske''. Eno uporabljajo za takrat, ko gredo ven, med ljudi, druga je namenjena prijateljem, tretjo si nataknejo v krogu družine, četrto pa takrat (ni pa nujno), ko so sami s seboj.
Včasih, ko tako nanese, se peljem mimo hiše, ki že po svoji zunanjosti priča, četudi jo je zob časa dodobra načel, da je nekoč pripadala mogočni in veliki kmetiji. Žal pa starši, takšni, kot so bili, niso znali držati na vajetih svojih potomcev, zlati ne, potem ko so jih že usodno zaznamovali s svojo zagrizeno starokopitnostjo, skopostjo, medsebojnim sovraštvom. Sestre, polne nerazumljivega strupa, so iz svoje sredine na grd način izrinile brata, kmetijo pa so v tej trmasti slepoti- raje kot nečaku- prepisale na popolnega tujca.
Njihov odrinjeni brat je za posledicami vsega hudega te dni umrl.
* * *
Še ena kmečka zgodba, ki se je bolj ali manj boleče končala okoli lanskega Božiča.
Mati, zaljubljena v svojega najmlajšega sina, ki ga je rodila pri 49-ih, je kmetijo prepisala nanj, s tem pa si je usodno zaznamovala tudi svojo usodo. Sedem ostalih otrok, ki jih je zaradi enega samega – zavrgla in jim za vse večne čase prepovedala, da bi obiskovali rojstno hišo, še danes ne morejo razumeti njenega koraka.
Brat, ki je ostal doma, se je zapil, parcele je eno za drugo razprodajal, izkupičke pa utapljal v vinu, šnopcu in pivu. Poročil se ni nikoli, ker mu to ni bilo dovoljeno. Pred petimi ali šestimi leti so ga našli v hlevu, ki je bil nekoč poln repov - obešenega. Njegova mama je potem vse premoženje, kar ga ji je še ostalo, znosila k šlogaricam, da bi ji povedale, je šel sin v pekel ali v nebesa.
Ko je lani okoli Božiča umrla, je sedmim otrokom (pravzaprav petim, ker sta dva zaradi hude bolezni medtem umrla) pustila kup neplačanih računov- drugega nič.
Slovenci se skozi zgodovino nismo dosti spreminjali. V srčiki smo ostali podobni- menjal se je le celofan.

torek, 27. junij 2017

šE ZMERAJ NAJBOLJ BRANA KNJIGA V KNJIŽNICAH, JUHUHU!




 Spoštovani,
če odštejemo otroške knjige in nekaj tujih naslovov, je knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE tudi v letu 2017 najbolj  brana knjiga v slovenskih knjižnicah!
Juhuhu!


Klikni na obe povezavi!

DOKUMENTARNI FILM O KNJIGI

ŠE ZMERAJ NAJBOLJ BRANA KNJIGA V SLoVENIJI!


sobota, 17. junij 2017

Luka- takšen je bil!





DED LUKA.


Po 2. svetovni vojni so za tiste, ki niso znali šparati jezika, prišli hudi časi.
Tudi ded Luka se je po nekaj bridkih izkušnjah sam pri sebi- po mukah in težavah s svojo vestjo- odločil, da bo- ker ni šlo drugače- povedal, kar misli na drugačen način : ''okol rit v varžet''.


Tako je naneslo, da je eden od politično nastavljenih mojstrov v Alpini vzel na piko njegovega sina Friderika. 


Na vse možne načine mu je metal polena pod noge zgolj zato, ker je bil kulakov sin.


Nekoč pa je naneslo, da je Luka trčil v tega mojstra v gostilni pri Bahaču. 


Stopil je do njega in mu rekel:''Veš kaj, tvojega očeta sem pa jaz poznal. Pa je bil pošten dedc, ni bil baraba. Pa rad sem z njim popil kakšen kozarec vina.''

Potem se je obrnil in odšel domov, kozarec z vinom pa je ostal na šanku nedotaknjen.

četrtek, 15. junij 2017

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 2. DEL JE ŽE V PRIPRAVI

Predvidoma otobra izide drugi del knjige
Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Podnaslov bo Babice, matere, hčerke


ZA POKUŠINO ZGODBA, KI NITI ŠE NI TAKO STARA

''...Posebno znan je bil Drečko, ki je hodil po številkah, kakor mu je bilo določeno, da je pri premožnejših družinah dobil hrano. Na prenočišče ga nihče ni hotel, ke je imel uši. Ob toplih dneh se je kam na samo zavlekel, se slekel in obiral uši. Otroci smo ga opazovali na skrivaj – na sakrivšno. Uši je pobijal med nohti obeh palcev. Tiste, ki so se zavlekle med šive na oblačili in jih ni mogel izbezati na prosto je pobijal kar s kamenčkom. Rob oblačila, ki je bil nasejan z ušmi in so jim s krvjo napiti zadki gledali iza šivov je položil na gladek predmet (kamen) in z manjšim kamenčkom tolkel po tej mrgolazni, da je kar škropilo. Včasih je kakšno posebaj rejeno uško vzel izza šiva, jo ogledoval in sam sebi v brk govoril :«Ko bi bila vsaj tako velika kakor jagnje«....''


sobota, 10. junij 2017

po 5

 

 

​Spoštovani,

bliža se zaključek šolskega leta: vi boste pospravili predale in do jeseni pomahali obveznostim v slovo, jaz pa želim prav tako ''pospraviti'' po omari, kjer leži še nekaj otroških knjig, ki (še) niso našle pot med bralce.

Morda me tudi vi bolj poznate po knjižni uspešnici Ogenj, rit in kače niso za igrače kot po pisanju otroške literature, a nič zato. Kar precej pišem tudi za najmlajše, veste!

Lahko tudi povem, da bo jeseni izšla nova knjiga, ki bo namenjena malčkom in njihovim babicam.

Še prej pa želim v omari narediti nekaj prostora. Tri knjige, ki jih imam na zalogi, ponujam po 5 € vsako.

* * *

Knjiga zgodb Pri hrastu na levo je bila nagrajena kot najboljša samozaložniška knjiga leta!

O detektivski uspešnici Pika na B. pa je našel veliko pohvalnih besed Denis Poniž.

O slikanici Gal in lačne hruške pa je Katarina Podrekar, specialna pedagoginja zapisala kot o najboljši popotnici za življenje vsakega malčka.

Če se vam zdi, da bi bile knjige dobrodošle tudi pri vas, se mi, lepo prosim, oglasite.

Milena

jutri2052@gmail.com

http://jutri-2052.blogspot.si/




petek, 09. junij 2017

Zakaj srečni ljudje tako malo razumejo?!













Zadnja tri leta, kar s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače obiskujem različne kraje po Sloveniji, ugotavljam, da smo zelo zanimiva dežela ''srečnih ljudi''.
Ne mine dan, da se ne bi našli takšni, ki ne verjamejo, da se lahko ljudem dogajajo tudi grde reči. Spominjajo me na Marijo Antoinetto, ki je dejala:"Če nimajo kruha, naj pač jedo potico." (Qu'ils mangent de la brioche).
Tisti, ki jim je šlo v življenju vse po sreči, tisti, ki niso nikoli doživeli padcev, tisti, ki so bili kar naprej zaviti v vato, zlepa ne razumejo onih drugih, ki jim ni bilo z rožicami postlano. 

To ni mogoče! To se ni dogajalo! 

Ko govorim o preteklosti pa beseda nanese na ženske, ki so nečloveško trpele tudi v najbolj intimnem trenutku svojega življenja, ogorčeno protestirajo:''To ni res, to so laži! Meni je babica pripovedovala čisto drugačne zgodbe! Trdila je tudi, da ji ni bilo hudega!''

Ko beseda nanese na čistočo, predvsem na umivanje, so spet glasni:''Milena- pretiravaš! Pri nas smo imeli kopalnico in smo imeli zmeraj čista ušesa!''
Ko beseda da besedo o dedih in pradedih, ki so radi skakali čez plot in ob tem tudi od lastnih žena zahtevali pokorščino, spet zamahnejo z roko, rekoč:'' Naš ded ni bil takšen.''

Kar z drugimi besedami pomeni: če naš ni bil takšen, tudi drugi niso bili.
Srečni ljudje, zaverovani vase in slepi od lastne sreče, so prepogosto gluhi za težave in tegobe sodobnega človeka. Ne mine teden, da ne bi kdo od teh srečnežev napisal mail, v katerem izraža nevero nad problemi, s katerimi se ubadajo tisti, ki jim v življenju ne gre vse najbolj gladko od rok.

Srečni ljudje na ''slovenski način'' ne morejo dojeti, da ne gre vsem po maslu, tako kot njim. 

Srečni ljudje so zaslepljeni s svojo srečo. Le-ta jim onemogoča, da bi videli svet okoli sebe še v kakšnih drugih, malo manj srečnih barvah.

Srečni ljudje na slovenski način se zmrdujejo nad vsem, kar ni narejeno točno tako, kot oni mislijo, da mora biti.

Srečni ljudje bodo od začudenja skomignili z rameni, ko bodo opazili vaše solze, ter rekli:''Kako čudno se obnašaš! Zakaj se raje ne smejiš, saj sije sonce?''

Srečni ljudje, ki so hkrati brez slabih izkušenj in brez empatije, zlepa ne bodo znali razumeti vašega zlomljenega srca.