Google+ Followers

torek, 09. maj 2017

NOVE ZGODBE, POVEJTE MI SVOJO!






Bila sem prepričana, da sem o polpreteklem času, ki zajema prvo polovico 20. stoletja, slišala vse nianse zgodb, ki so zaznamovale naše babice in mame. 
Pa se je - kdo ve zakaj - zgodilo, da sem izpustila prva povojna leta, ko so imeli glavno besedo ne le zmagovalci, tudi zaposleni v vojašnicah, vojaki, ki so tam služili JLA, miličniki. 
Zgodbe, ki prihajajo na dan so težke, žalostne, v nebovpijoče. Večina zgodb se je namreč pometlo pod preprogo, ker se o tistih, ki so nad ženskami zganjali nasilje, ni smelo govoriti.  

Če tudi vi poznate kakšno ''JLA zgodbo'', povejte mi jo!
Moj mail: jutri2052@gmail.com
 
Del ene od izpovedi, ki bo objavljena v novi knjigi- prilagam!


Slavica (1947)
''O svojih spominih na mladost bi rada spregovorila predvsem zato, ker se o času, ko so bili v našem kraju vojaki JLA, sploh nikjer nič ne govori. Ne o tistih, ta navadnih, ki so prišli in odšli, ne o njihovih oficirjih, ki so se pri nas poročili in tukaj tudi ostali. V naši vasi bogu za hrbtom so začeli graditi vojašnico še za časa Kraljevine Jugoslavije. JLA oficirji, ki so po 2. svetovni vojni prišli, so – vsaj nekateri - s seboj pripeljali tudi družine, ki so jih nastanili kar pri zasebnikih. Ženske so se v glavnem držale bolj zase, redke med njimi so se naučile slovenskega jezika.
Tudi domačih deklet, ki so se poročile s Srbi in Hrvati, ni bilo malo. Nekatere so v takšnih ljubezenskih zvezah samo zanosile in bile zaradi tega zavržene, zaničevane, ponižane, kar pa je največkrat usodno zaznamovalo njihovo kasnejše življenje. 
Padla dekleta so veljale za veliko sramoto tako vasi kot družin. Zmerjali so jih, da so izdajalke naroda. A to še ni bilo tako hudo. 
Hujše usode so doživele tiste, ki so bile posiljene. Tudi teh ni bilo malo. 
Leta 1971 so neko prizadeto dekle vojaki za ves teden zaprli na skedenj in jo posiljevali. Množično so se izživljali nad njo. Ko so jo nezavestno starši končno našli in odpeljali domov, so poklicali zdravnika, vojake pa prijavili takratnim miličnikom. Vsa vas je vedela, kdo so bili, a oblast je dogodek toliko časa pometala pod preprogo, da so se vojaki vrnili nazaj v južne domače kraje. 
Naslednje posilstvo, ki je izstopalo po svoji krutosti, se je zgodilo leta 1978. Skupina petih vojakov je na samotni poti počakalo dekle, ki se je zvečer vračalo iz službe. Zvlekli so jo v grmovje in jo posiljevali vso noč. Eden od vojakov je imel pri sebi pištolo- lahko da je bil tudi oficir- z njo pa so ubogemu dekletu grozili, da jo bodo ubili, če bo kričalo.
 Ker je zvečer ni bilo domov, so starši slutili, da se je zgodilo nekaj strašnega. Skupaj s še nekaterimi sosedi- vsi se niso upali sodelovati- so prečesali bližnji gozd po dolgem in počez. Niso vedeli, da so vojaki odvlekli dekle v kraško globel, v neposredno bližino vojašnice. Ko se je v zgodnjih dopoldanskih urah  Poldka se je vsa krvava privlekla domov, je oče prisegel, da bo naredil vse, da bodo vojaki dobili svoje. Proti njim je vložil tožbo, dve neskončno dolgi leti so se pravdali po sodiščih. Ko je družina spoznala, da ne bodo uspeli, se je oče zlomil in hudo bolnega so ga odpeljali v Celje, v bolnišnico. Ob neki priložnosti, ko sem obiskala tasta, sem stopila tudi v njegovo sobo. Kmalu za tistem je skrušen umrl. Zaradi dogodka, ki je njegovo hčerko zaznamoval za vse življenje, mu je od silne žalosti počilo srce....''

Ni komentarjev:

Objavite komentar