Ogenj, rit in kače niso za igrače so našle mesto v eminentni knjigi






 Problemi, dosežki in izzivi. V obsežni knjigi so zbrani zapisi ob 50-letnici Slovenskega sociološkega društva, ki jih je uredil Zdravko Mlinar.
 
SPOZNANJA ZUNAJ URADNE ZNANOSTI: O SPOLNOSTI,
NASILJU NAD ŽENSKAMI IN ŠE O MNOGOČEM

Povod in izziv za ta zapis je bila objava poljudne knjige Milene Miklavčič o
spolnosti in nasilju nad ženskami (naj)starejše generacije, ki je pod naslovom
Ogenj, rit in kače niso za igrače z izjemno odmevnostjo prodrla v širšo
javnost.1 Hkrati pa gre pri tem tudi s strokovno sociološkega vidika za izziv
in priložnost, da opozorimo na nekatera vsebinska, metodološka in epistemološka
vprašanja, ki na splošno zadevajo vključevanje laikov v okviru t. i.
participatornih raziskovanj, ki v mednarodnem merilu prav zdaj stopajo
v ospredje. 
Torej ne gre le za vprašanje spolnosti, ampak tudi za izjemno
široko področje zunaj profesionalnega delovanja, ki je bilo do zdaj pogostoma
prezrto ali pa ga je uradna znanost a priori diskvalificirala. Ob tem,
ko razmišljamo o 50 ali 60 letih sociološkega delovanja, imamo tu anekdotično
predstavitev življenjskih razmer, ki sega 150 let nazaj.

Za poljudno obliko se v knjigi skrivajo pomembne vsebine, ki jih ne
morejo spregledati tudi poklicni raziskovalci tega področja človeškega
življenja. Čeprav je (tudi) iz slovenskih raziskav mogoče razbrati, da so se
v družbeni organiziranosti spolnosti v razmeroma kratkem času zgodile
velike spremembe, nobena izmed teh raziskav ne kaže razsežnosti in globine
teh sprememb tako prepričljivo kot izpovedi žensk starejše generacije,
ki so predstavljene v knjigi Milene Miklavčič

Med spolnostjo na slovenskem podeželju do sredine prejšnjega stoletja in danes prevladujočo spolno kulturo
ni skoraj nobenih podobnosti. To je zlasti očitno, če primerjamo pričevanja
o spolni brezpravnostižensk (ki je bila navadno le en vidik njihove brezpravnosti)
iz knjige Milene Miklavčič in rezultate družboslovnih raziskav,
ki kažejo, da je na tem področju zlasti za mlajše generacije vsaj na vedenjski
ravni značilno precej hitro izenačevanje med spoloma. Medtem ko je bila
za ženske Milene Miklavčič spolnost predvsem dolžnost, povezana z neštetimi
tveganji (za moške pa vsaj deloma užitek), je spolnost danes pri večini
moških in žensk doživljana kot pomemben vir življenjskega zadovoljstva.

Vendar zanimivost intimnih izpovedi, zbranih v knjigi Milene Miklavčič,
ni v tem, da razkrivajo značilnosti restriktivne spolne kulture, ki je na
slovenskem podeželju prevladovala najmanj do druge polovice prejšnjega
stoletja. Izpovedi iz knjige Milene Zupančič so dragocen vir informacij, ker
kažejo, da se za temi splošnimi oznakami skrivajo življenja posameznikov,
ki so se na različne načine spoprijemali z omejitvami, ki so jim jih nalagale
utesnjujoča spolna kultura in pogosto težke življenjske razmere.

Ker izpovedi, ki jih je zbrala Milena Miklavčič, niso omejene le na spolnost,
je iz njih mogoče razbrati hkratno povezanost in ločenost spolnosti od
drugih vidikov vsakdanjega življenja. Pomanjkanje empatije pogosto ni bilo
značilno le za medčloveške odnose na področju spolnosti, ampak tudi za
druge intimne vezi. S tega vidika se je družbena organiziranost spolnosti ujemala
z organiziranostjo drugih področij vsakdanjega življenja. To pomeni,
da so bile neenakosti na drugih življenjskih področjih tesno povezane z razlikami
in neenakostmi na področju spolnosti (gl. na primer Bernik in Klavs,
2011; Leskošek et al., 2013). Ženska spolna brezpravnost je bila zato pogosto
le eno izmed prikrajšanj, ki je v tradicionalnem vaškem okolju zaznamovala
življenja žensk.

Hkrati pa je imela spolnost v podeželskem vsakdanu posebno mesto, saj
je bila povezana z močnimi predstavami o (ne)spodobnosti in grešnosti
. Zato je bila spolnost namenoma spregledana in navadno zamolčana
sestavina vsakdanjega življenja celo v sporazumevanju med spolnimi partnerji.
Na glas so bile navadno izrečene le prepovedi. Te so bile pogosto tudi
edina vsebina spolne socializacije, zato so ženske in moški vstopali v svet
spolnosti nepripravljeni in negotovi ter neusposobljeni za sporazumevanje
s partnerjem.

Trditvi o vsebinskem bogastvu izpovedi, ki jih je zbrala Milene Miklavčič,
bi bilo mogoče ugovarjati z argumentom, da ima zdravorazumsko (brez
slabšalnega prizvoka) opazovanje družbenih pojavov skoraj neizogibno tako
resne metodološke pomanjkljivosti, da je na ta način pridobljene informacije
treba presojati z resnimi zadržki. Vendar pa knjiga Milene Miklavčič v
metodološkem pogledu načelno nima drugačnih splošnih pomanjkljivosti
kot skrbno načrtovane kvalitativne raziskave. Tako kot za podatke, pridobljene
s strokovno izpeljanimi kvalitativnimi raziskavami, tudi za informacije,
predstavljene v njeni knjigi, velja, da jih ni mogoče šteti za reprezentativne
ter da so na njihovo zbiranje lahko močno vplivali interesi in preference
avtorice. Ob upoštevanju teh normalnih omejitev pa ni mogoče spregledati,
da je avtorici knjige uspelo spodbuditi svoje informantke, da so spregovorile
o temi, o kateri so bile pred tem navadno vajene predvsem molčati.
Iz knjige je mogoče razbrati, da so bile za mnoge izmed njih pogovori z avtorico
knjige osvobajajoča izkušnja, saj so lahko prvič odkrito spregovorile o
trpkih izkušnjah.

Za sociologijo so lahko rezultati laičnih opazovanj pomemben vir
informacij
in spodbud. V metodološkem pogledu lahko sociologija
v njih najde prepričljive zglede kot to kaže knjiga Milene Miklavčič


empatičnosti in domiselnosti v zbiranju informacij, v vsebinskem pa
spodbudo za iskanje raziskovalnih tem, ki niso le znanstveno pomembne,
ampak ima njihovo raziskovanje tudi morebitno javno odmevnost in
družbeno-kulturni vpliv.
Ob tem na osnovi svojih izkušenj avtorica knjige poudarja: najpomembnejša
se ji zdi pristna radovednost. Nadalje: treba je bilo imeti veliko srčne
kulture, potrpljenja, strpnosti in predvsem časa. Če se pogovarjamo s starejšimi
ljudmi, se moramo naučiti vzpostavljati mostove zaupnosti, kar pogosto
ni lahko. Toda če sogovorniki začutijo, da smo prišli z iskrenimi nameni, če
jim dovolimo, da nas tudi oni kaj vprašajo, pobrskajo po naši intimi, dopustimo,
da postane pogovor oseben tudi v nasprotni smeri, smo pol poti do
bližnjega že prehodili. Temu še dodaja, da ima skoraj vsaka slovenska vas
kakšnega lokalnega zgodovinarja, priložnostnega raziskovalca ali zbiratelja
predmetov iz preteklosti. Podobno pa velja tudi za lokalne duhovnike, starejše,
že upokojene zdravnike, učitelje. Na splošno pa se je bilo treba naučiti
poslušati, nikoli hiteti in nikoli prekinjati toka pripovedi. Treba je bilo upoštevati,
da se včasih naredi tudi več 100 km zastonj, da se pripovedovalca
obišče dvakrat, trikrat, preden se zgodi prava zgodba. In ne nazadnje, če bi
pri tem gledali na to, koliko boš za raziskavo plačan, je bolje, če se je sploh
ne lotiš.

Pri sociološkem ocenjevanju takih del ne smemo niti lahkotno izenačevati
strokovno/znanstveno in laično niti jih kar vnaprej kategorialno zavračati
oz. izključevati. Potreben je bolj diferenciran odnos do tega vprašanja, tako
da tudi znotraj znanstvenega/strokovnega delovanja upoštevamo različno
zahtevnost. Laiki so že sicer kar množično angažirani v okviru ljubiteljskih
preučevanj, domoznanskih, rodoslovnih in drugih, ki pretežno temeljijo na
zbiranju informacij, vendar brez naše prisotnosti in usmerjanja. Največkrat
gre za zgodovinske in etnološke teme. Premalo pa smo to upoštevali pri
našem sociološkem delovanju. Pri tem imamo lahko v mislih ženske študije,
ruralno sociologijo pa tudi vprašanja o čustvenosti, človekovem telesu itn.

V povezavi s tem Milena Miklavčič pravi: V malo manj kot 30 letih,
ko sem Slovenijo prečesala po dolgem in počez, sem srečala ogromno t. i.
lokalnih zgodovinarjev in etnologov, ki so bili delu, ki so ga prostovoljno,
brezplačno in s srcem opravljali, neizmerno predani. Svoje informacije,
kolikor so jih o zgodovini intime, ki me je zanimala, sploh imeli, so z veseljem
in brez zadržkov delili z menoj. Alfonz Zajec iz Žirov pa je za nameček
za potrebe dokumentarnega filma o knjigi Ogenj, rit in kače niso za
igrače ponudil režiserju tudi ves fotoarhiv, ki ga zbira in nenehno bogati,
kar pomni. Sploh pa je gospod Alfonz tiste vrste raziskovalec, ki je obenem
tudi živa enciklopedija o vsem, kar se je pomembnega in nepomembnega v
preteklosti zgodilo na Žirovskem.


Potem ko sva obsežneje predstavila knjigo in delovanje Milene Miklavčič,
naj tukaj vsaj opozoriva na širši krog domačinov iz Žirov, ki se vključujejo
v ljubiteljske raziskovalne aktivnosti. Pri tem ne gre le za domačine z nižjo
stopnjo izobrazbe, ampak tudi za tiste, ki se kot strokovnjaki po upokojitvi
angažirajo v obravnavi lokalno relevantnih vprašanj.
Na najizrazitejši primer takega delovanja je opozoril Franc Jan s svojo
knjigo Izseljevanje iz Žirov v Združene države Amerike (2010). Po uspešni
karieri, ki jo je dosegel kot fizik, se je po upokojitvi začel ukvarjati z rodoslovjem.
Pri tem se je opiral na predhodno znanje s področja računalništva
in se odzival na obiske sorodnikov izseljencev v Ameriki, s katerimi je
vzpostavljal tesnejše stike in pri tem prek spleta dobival vpogled v ameriške
arhive, ko so bili še brezplačno dostopni. Pri tem ugotavlja, da tega dela ne
bi nikoli prijavil kot poseben projekt pri kaki ustanovi, ker je bil rezultat zbiranja
podatkov o žirovskih izseljencih nepredvidljiv in se ne bi mogel vezati
na kake časovne roke. Zbral je veliko dokumentov o življenju več kot 600
žirovskih izseljencev v Ameriki in njihovih stikih z domačim krajem. Besedila
mu je lektorirala svakinja Vladka Jan kot darilo za njegovo 87-letnico.
Knjigo je pripravljal približno 10 let in jo izdal v samozaložbi na osnovi družinskih
virov, brez druge finančne pomoči.2

Podobno študijo, kot je knjiga Milene Miklavčič, je napisal tudi Miha
Naglič (et al. (ur)., 2012), diplomirani filozof in sociolog, ki deluje kot
movens agens kulturnega življenja v Žireh. Prav on že skozi desetletja predstavlja
vezni člen med lokalno ustvarjalnostjo ter akademskim svetom znanosti
in umetnosti. To je še posebej očitno iz Žirovskega občasnika, ki ga je
sam zasnoval in v katerem že 36 let opravlja to vlogo.

Na zbliževanje med znanstveno, akademsko sfero delovanja in laičnimi
prostovoljskimi aktivnostmi kaže monografija Tabor v Žireh, v kateri je tudi
s pomočjo rojakinje, etnologinje Marije Stanonik, prišlo do sodelovanja med
tistimi domačini, ki so v njeni pripravi izhajali iz svojih življenjskih izkušenj
v smislu domoznanstva, in tistimi univerzitetnimi raziskovalci, ki po svoji
specialnosti lahko v konkretnem okolju najdejo relevantno tematiko (na primer
zgodovinar Vasko Simoniti o Taboru v Žireh in še vrsta strokovnjakov
geograf, slavistka, inženir idr.). Ljubiteljska in ožjestrokovna motiviranost
sta se torej tako zbližali v pripravi konkretne monografije. Poleg temeljne
misli, da stroka lahko nadgrajuje laična prizadevanja, se torej v praksi že
pojavlja tudi komplementarnost glede na različen način obravnave različnih
tem. Takšna kombinacija vodi do rezultata, kot je knjiga, ki pritegne izjemno
pozornost krajanov. Gre torej za nekakšen neizkoriščen domoznanski potencial,
ki ga v sociologiji še nismo niti zadosti razkrivali niti aktivirali. Raziskave
o socialnem kapitalu bi bilo torej treba razširiti tudi na to področje. Pri
tem pa bi kot povezovalne akterje lahko postavljali v ospredje strokovnjake
z vseh znanstvenih področij, ki na Slovenskem še večinoma gojijo tudi svoje
občutke pripadnosti krajevnemu okolju.

Tudi pravnik Janez Jereb se je po upokojitvi, ko je sklenil svojo kariero
v okviru slovenske policije, intenzivneje posvetil rodoslovnemu preučevanju,
sicer pa je že njegova študija Tržaški najdenčki (Tržačani) na Žirovskem
naletela na veliko odmevnost in tudi dobila potrditev zgodovinarjev
kot uporaben prispevek za stroko. Nejko Podobnik pa je najprej kot urednik
tovarniškega lista Alpine Življenje in delo ter po upokojitvi s svojim
domoznanskim in z rodoslovnim preučevanjem bogatil kulturno življenje
kraja. Ne nazadnje pa se tu pojavlja izjemno obsežno delo Knjiga hiš na
Žirovskem, ki sta ga povsem volontersko pripravila Petra Leben Seljak in
Alojz Demšar (2010), to je pritegnilo izjemno množičen odziv prebivalcev
Žirov in širše okolice. Prostor nam ne dopušča, da bi presegli okvir le nekaterih
fragmentarnih predstavitev na tem mestu.
Vse to tudi nam, sociologom in sociologinjam, nakazuje nove izzive in
naloge za nadaljnje delovanje, ki bo presegalo okvire uradne znanosti.

Literatura
Bernik, I., Klavs, I. (2011). Spolno življenje v Sloveniji. Maribor, Aristej.
Hribar, S.a (2014). Kako je danes vse drugače! Žirovski občasnik: zbornik za vsa vprašanja
na Žirovskem, let. 35, št. 44, str. 1319.
Jan, F. (2010). Izseljevanje iz Žirov v Združene države Amerike. Žiri, samozaložba.
Jereb, J. (2015). Tržaški najdenčki (Tržačani) na Žirovskem. Žirovski občasnik: zbornik
za vsa vprašanja na Žirovskem, let. 36, št. 45, str. 89107.
Leben Seljak, P., Demšar, A. (2010). Knjiga hiš na Žirovskem. Ljubljana, Pegaz
International.
Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I.a, Filipčič, K., Urek, M., Matko, K., Zaviršek,
D., Sedmak, M., Kralj, A. (2013). Nasilje nad ženskami v Sloveniji. Aristej, Maribor.
Miklavčič, M. (2013). Ogenj, rit in kače niso za igrače. Žiri, Jutri.
Mlakar, A., Stanonik, M. (ur.) (2005). Tabor v Žireh: domoznanski zbornik. Žiri, Zgodovinsko
društvo Tabor.
Mlinar, Z. (2012). Spodbude iz doline na koncu sveta. V: Žirovski enkratnik: zbornik
o Mihu Nagliču, uredniku Žirovskega občasnika. Ljubljana, Pegaz International, str.
103111.
Naglič, M. et al. (ur.) (2012). Žirovski enkratnik: Zbornik o Mihu Nagliču, uredniku
Žirovskega občasnika. Ljubljana, Pegaz International.
Naglič, M. (2014). Kratke žirovske: žirovske dogodivščine in anekdote: kratke, resnične,
morda vsaj malo duhovite ali včasih prav dramatične zgodbe, ki so se nekaterim Žirovcem
in Žirovkam primerile na Žirovskem ali po svetu v 20. Stoletju. Ljubljana, Pegaz
International.
Podobnik, N. (1997). Časopis je spodbujal razvoj in rastel hkrati s podjetjem: ob
35-letnici našega časopisa Delo življenje, Pol stoletja Alpine: zbornik, str. 102103.

Zdravko Mlinar, sociolog, dr. znanosti, redni profesor za prostorsko sociologijo (v pokoju), akademik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.
Dr. Ivan Bernik, raziskovalec in redni profesor na Fakulteti za družbene vede.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

Življenje je polno modrosti