nekoč

Razlog zato, da se Slovenci iz svoje bolj intimne zgodovine nič(ali zelo malo) ne naučimo, tiči tudi v dejstvu, da jo zelo malo-če sploh, poznamo.

Družine iz časa, ki mu rečemo ''nekoč'', radi slikamo kot trdne, pokončne, nosilke vrednot, tako moralnih kot tudi družbenih.

Drži, da so pogosto bile takšne. Če ne v resnici pa vsaj na videz.

V resnici pa se je v zakulisju skrivalo marsikaj, kar je povzročilo, da so se medsebojni odnosi skrhali, ni jih bilo malo, ki so posledice le-teh občutili vse življenje. Žal so potem travme prenašali tudi na potomce- vse do današnjih dni. Zato jih je danes toliko, ki so zaznamovani z ''vzorci'', katerim ne znajo ubežati.

Eno takšnih družin poznam pobliže.

Hiša, četudi jo je zob časa dodobra načel, že po svoji zunanjosti priča, da je nekoč pripadala mogočni in veliki kmetiji. Žal pa starši, takšni kot so bili, niso znali držati na vajetih svojih potomcev, ki so povojni čas usodno zaznamovali tudi s svojo zagrizeno starokopitnostjo, skopostjo, medsebojnim sovraštvom. Sestre, polne nerazumljivega strupa, so iz svoje sredine na grd način izrinile brata, kmetijo pa so v tej trmasti slepoti- raje kot nečaku- prepisale na popolnega tujca.

Njihov odrinjeni brat je za posledicami vsega hudega te dni umrl. Že lani, ko sem osebno prisluhnila vsem grdim rečem, ki jim je bil v življenju priča, me je njegova usoda zabolela v dno srca….

* * *

Še ena kmečka zgodba se je bolj ali manj boleče končala okoli lanskega Božiča.

Mati, zaljubljena v svojega najmlajšega sina, ki ga je rodila pri 49-ih, je kmetijo prepisala nanj, s tem pa si je usodno zaznamovala tudi svojo usodo. Sedem otrok, ki jih je zaradi enega samega – zavrgla in jim za vse večne čase prepovedala, da bi obiskovali rojstno hišo, še danes ne morejo razumeti njenega koraka.

Brat, ki je ostal doma, se je zapil, parcele je eno za drugo razprodajal, izkupičke pa utapljal v vinu, šnopcu in pivu. Poročil se ni nikoli, ker mu to ni bilo dovoljeno. Pred petimi ali šestimi leti so ga našli v hlevu, ki je bil nekoč poln repov - obešenega. Njegova mama je potem vse premoženje, kar ga ji je še ostalo, znosila k šlogaricam, da bi ji povedale, je šel sin v pekel ali v nebesa.

Ko je lani okoli Božiča umrla, je sedmim otrokom (pravzaprav petim, ker sta dva zaradi hude bolezni medtem umrla) pustila kup neplačanih računov- drugega nič.

Kaj hočem reči?

Če nam danes ne gre vse kot po maslu, nikar ne verjemimo tistim, ki trdijo, da je bilo nekoč bolje, lepše, bolj človeško.

Ni bilo.

Slovenci se skozi zgodovino nismo dosti spreminjali. V srčiki smo ostali podobni- menjal se je le celofan.

PS

na podoben način kot vidite na fotografiji, so pred 2. sv. vojno od strani ‘’stisnili’’ žensko, da je v nadaljevanju ležala povsem nepremično, ko si je njen mož spustil hlače.....