Google+ Followers

petek, 27. januar 2017

iz nekega daljnega časa







 Od srca sem hvaležna knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, da je v Slovencih prebudila toliko raznolikih spominov na preteklost. Vsak od njih je velika, neponovljiva dragocenost, ki bi izginila, če te knjige ne bi bilo.
Stric Frido:

Iz otroštva pa mi je v spominu ostal dogodek, ko me je ata peljal vpisat v šolo. Posadil me je bicikl, na štango, saj sem bil star šele šest let. V šolo so me vpisali leto prej kot je bilo v navadi. V pisarni upravitelja so me pregledali, če sem telesno in umsko dovolj razvit. Že doma sem se naučil branja, pisanja, ter poštevanke do 20. Z vpisom v prvi razred tako nisva imela nobenih težav, na kar je bil zelo ponosen.
Imeli smo navado, da smo na praznik Sv. Ane hodili k maši na Ledinico. Tja sem šel peš, nazaj pa me je oče pripeljal z biciklom. Kupil mi je tudi konja, da sem se učil furati. Že zelo zgodaj me je pripravljal na to, da bom nekoč prevzel kmetijo...
 Potem se je začela vojna. Oče je, bolj kot mene, za delo ponucal po pol brate,  saj so skupaj furali. Ni bilo enostavno, potrebno se je bilo prilagajati in se izogibati nevarnostim, ki so prežale za vsakim vogalom. Potem je šel brat Jože iskat službo na Jesenice, od kjer je bil, žal, mobiliziran v nemško vojsko. Veliko je pretrpel, ni mu bilo lahko, pa tako mlad je še bil. Mene je oče poklical k sebi le ob kakšnih manjših opravilih. Recimo, da sem držal klešče, tlačil seno, pograbil nakošeno travo ali kaj podobnega.
Mama je bila zmeraj nekje v ozadju. Z enim očesom je pazila name, čeprav me ni crkljala.
Zmeraj je imela pod kontrolo, kam gre denar. Ko je bilo potrebno pobeliti hišo, je raje poklicala Henrika iz Rakulka kot Jana, ki je bil sicer boljši pleskar, a dražji. Spomnim pa se Henrika, ki je okoli gorišča narisal fantke in punčke, ki so se držali za roke. Da ne bodo tako puste stene, je rekel.
Preden sem šel v šolo, sem se večkrat brcnil v noht na nogi, ko sem dirkal do Znamenja /danes je tam križpotje z Opekarsko ulico/ in nazaj.
Enkrat sva z očetom kosila ob studencu v Pivkovi gmajni, naštimal mi je koso, sam sem jo hotel brusit, pa mi je ušla iz rok, pri tem mi je palec prerezalo do kosti. Kri je drla iz rane, meso je štrlelo stran, oče pa me je mirno prijel za roko in se mi na prst enostavno uscal, ker je verjel, da se bo tako hitreje zacelilo. Nato si je odtrgal še kos srajce, močno zavezal okoli rane in sva delala naprej. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi me zaradi take malenkosti poslal domov ali k zdravniku. Kost se je po svoje zarasla, brazgotina pa se še danes pozna.
V času mojega otroštva so bili nekateri otroci iz prvega gnezda občasno še doma, drugi pa so prihajali le sem in tja. Odvisno, ali so se že šli učit za kakšen poklic ali pa so samo služili.
V toplem spominu mi je ostala Ančka, ki se je učila šivat. Bila je zelo dobra ženska, prijazna in mila. Imela me je zelo rada, pa tudi jaz sem se rad zadrževal v njeni bližini.
Rozalka je potem šla v Ljubljano, kjer se je učila za kuharico, Micke ni bilo več, živela je v Škofji Loki, Cene, Janko in Jože pa so pomagali očetu, če niso služili.
Ančki so kupili mašino za šivat, ker se je učila za šiviljo. To je bila že njena dota.  Ko se je poročila, je dobila le še nekaj masti in pohištvo.
Ko sem se rodil, me je menda Ančka najbolj razvajala. Morda je bilo v teh čustvih tudi nekaj zaščitniškega. Nekoč sta name pazili s sestro Francko. Nepričakovano pa je pričelo deževati, hudo sem se prehladil in zelo resno zbolel za škrlatinko. Bil sem že tako ubog, da so pričeli postavljati pare, vendar sem se potem na nek čudežen način opomogel in počasi okreval.
Z Ančko se je tudi moja mama- njena mačeha-zelo lepo razumela. Francka je bila pa »seme«. Očeta je nenehno vlekla za nos, zato sta si bila stalno v laseh. Bila je tudi zelo živahna ženska, ki je rada vrtela moške okoli prsta.
Nekoč je oče k njej peljal omare od Štrajta (mobilije), pa je ni bilo doma, takrat je delala v neki tekstilni fabriki, verjetno je to bila Predilnica na Trati.. Bila je ravno pred poroko, zato se je oče čudil, ker je ni nikjer našel.
Potem mu le povedo, kje je, odkril jo je pri nekem sosedu, na pol gola mu je odprla vrata. Omare ji je zložil kar na tla in se jezen odpeljal domov. Čeprav je bil tudi sam vseh muh poln, je bil pobožen in je veliko dal na zunanjost.
Mama se je hotela prikupiti prvim otrokom, če je le mogla, jim je kaj dala, Milki je kupila šivalni stroj in potem jo je vsako nedeljo hodila učit h Kržet.
Oče je imel v sebi prepričanje, da se  mora vsak od otrok naučit en antrah(poklic).
Ko se je Rozalka v Ljubljani izučila za kuharico, so jo k sebi vzele Lukove tri sestre, ki so živele v Trstu. Ceneta je oče dal učit k Balantač in vsa leta uka je gospodarju  namesto plačila zastonj oral. Tudi Jankov uk pri Mačku v Žireh, je plačal z oranjem. Oče je Janka zelo obrajtal, saj je bil pošten, šparoven in je zmeraj imel velike cilje.
Včasih je bilo življenje drugačno kot je danes. Ne pomnim, da bi pri Pivku kdaj zaklepali vrata. Če pa smo jih, je bil ključ na polici okna. Če je prišel kakšen berač,ki je prespal v štali. Ponavadi si je kar sam postregel z mlekom izpod krave, ne da bi počakal na mamo, ki je vsako jutro prišla molst.
Čeprav je bil oče Luka splošno cenjen in spoštovan mož, bil je iznajdljiv, gospodarski in preudaren, a je bil istočasno tudi zelo ihtavega značaja, mamo je večkrat udaril, po navadi so otroci tekali skupaj z njo okoli hiše. Če jih ni mogel dobiti, je loputal z vrati, da so šipe padale ven. Dobro pa je bilo to, da njegova jeza ni dolgo trajala.
Razlogov za bes je imel več kot dovolj.
Med drugo svetovno vojno je bil nenehno med dvema ognjema. Nikomur se ni hotel zameriti. Ker je bilo znano, da ni ravno revež, so vsi, tako levi kot desni, prihajali k Pivku po obvezne oddaje. Partizanom je redno puščal krompir ob njivi na Pivkovem griču, pa jim še ni bilo dovolj. Vedeli so, da mu Ančkin mož pošilja nakaznice /betukšajn/ iz Celovca, da je lahko kupoval cement, pa so prišli, kadar jim je česa zmanjkalo, ter pobrali vse, kar jim je prišlo pod roke.
Bil je v zadovoljivi kondiciji. Celo do Bleda se je vozil s svojim značilnim lesenim kolesom.
Rad je jedel turšno župo in bikov masaunk. /maslo streš, dodaš moko, da se sprime, nastane mastna kaša/.
Za priboljšek si je zmeraj privoščil jajce s pelinom. Verjel je, da ta zel zbija potenco. Z njo je namreč imel stalne težave. Kadar sva skupaj fjakala, se je velikokrat ustavil na kakšni kmetiji in z marsikatero gospodinjo sta potem izginila  za kakšnih petnajst minut. Nasploh so mu bile všeč ženske, ki so se lahko pohvalile z velikim oprsjem, takrat je kar otrpnil in svojega pogleda kar ni mogel odtrgati od videnega.
Očitno je bilo, da je bil tudi izjemno dobro obdarjen. Na levi strani hlač ni nikoli imel žepa, zmeraj si ga je odtrgal. V delavniku je sicer nosil predpasnik, zmeraj pa je lulal kar skozi levi žep. Z roko ga je le malo nagnil in obrnil, pa je šlo…
Še potem, ko je bil v letih, se je, v nasprotju z drugimi svojega spola, s tem nagajivčkom povsem upravičeno hvalil…
Med ljudmi še danes kroži zanimiva zgodba. Ko je nekoč gledal kravo, ki so jo prignali k biku, je med smehom dejal:«Ko bi bil jaz za bika, bi bila zadovoljna cela Stara vas.«
Mama pa je večkrat potarnala, češ, da je težko, ker hoče imeti Luka kar naprej glavo na prsih. Kar je pomenilo, da bi se nenehno, na njemu lasten način, crkljal.
Imel pa je tudi navado, da se je prebudil v zgodnjih jutranjih urah in ji rekel, da on pa ne bi več spal…Kar je spet lahko pomenilo le tiste reči.
Da bi bil kdaj bolan, ne pomnim.
Ko je padel prvi sneg, si je zmeraj privoščil Knajp. Nag je tekel do Glažarja,tam naredil več prevalov, potem pa še doma nekaj časa skakal čez stol, ki si ga je postavil sredi hiše. Šele nato se je šel obleči.
Pred hišo smo  nekoč imeli korito, v katerem so se napajali konji. Oče se je v njem rad umival. Sicer ne pogosto, pa vendarle. Cunje je zmetal na tla, brigalo ga je, kdo je šel po poti,ki je vodila mimo. Pozimi pa je prebil led in zlezel v korito z ledeno mrzlo vodo ter se knajpal.
Drugače pa je bil z umivanjem skregan. Rednega, vsakodnevnega umivanja se je izogibal kot hudič križa.
Oče je bil znan kot prekupčevalec z lesom. Velikokrat me je vzel s seboj v Zabrežnik, kjer sva vlačila les. Kot vem, je bil svoj čas edini, ki je les odkupoval, imel je zgovorjenih več tesarjev, ki so mu tesali, kmetom pa je, za del plačila, vozil sladkor, ker je bil ta malo cenejši, ko ga je dobil na debelo. Enako tudi moko in mekine (otrobi). 
Povsem jasno se spominjam tudi nekega  zimskega popoldneva. Nebo je nenadoma zapolnilo na stotine avionov, ki so šli nad Nemčijo. Oče je ob tem samo nekaj zagodrnjal. Nazaj grede se je iz marsikoga kadilo. Bilo je zelo mrzlo, jaz sem malo preveč dolgo držal za poledenelo ketno, ki se mi je boleče prilepila za prste.  Oče ni nič rekel, saj je vedel, da ne bo pomagalo drugega kot da mi roko poščije. Topel curek je v hipu naredil svoje.
Včasih mi je pripovedoval, da je njegova mama zelo rada pila kavo. Bila je doma iz  Ledin, kjer so že imeli italijanske navade.
Svetle je zmeraj, ko je srečal Lukovega očeta, vpil nad njim:« Franc, tebe bodo prodali, ker tvoja baba kafetur
Pitje kave je bilo včasih nekardihtno, grdo in potratno. Tudi moja mama je imela na ognjišču kozico, v kateri si je kuhala kavo in jo, po požirkih, pila čez dan.
Zaposlil sem se v Alpini. Imeli so me za zelo pridnega delavca, z Milanom Krištanovim sva zaradi izjemnega doseganja norm, dobila celo več priznanj in nagrad/nagradni dopust, prašiča in radijski aparat Kosmaj/.
Ko je v nekem obdobju pričelo v Alpini dela manjkati, je postala pridnost kar naenkrat nezaželena.  Nekateri šuštarji so se kregali, da je treba Frida »ustavit«. Ker jim ni uspelo drugega, so me degradirali na stopnjo »pomožnega« šuštarja.
Šefu Francu so šli Pivkovi na splošno »na živce«, zato mi je nenehno metal polena pod noge. Čeprav smo potem mladi fantje opravili tečaje, so nam – na koncu šolanja- dali naziv »pol-pomožni delavci«…
Dali so mi eno najslabše plačanih del-obštihavanje.  Vega tega nagajanja sem imel čez glavo dovolj, zapustil  sem Alpino, kar je bilo za tiste čase, vsaj na videz, zelo neodgovorno dejanje. Vendar nisem bil edini. Kar nekaj dobrih delavcev se je takemu maltretiranju uprlo in so odšli drugam…
Oče Luka, ki pa je bil dovolj bister, da je vedel, kako stvari stojijo, je po tistem odločno stopil do mojega nekdanjega šefa in mu, na svoj zviti način, vrgel v obraz:
»Jaz sem pa tvojega očeta poznal, pa je bil zelo dober človek in poštenjak. Nikoli ni bil baraba.«
Nato se je obrnil in odšel.

Ni komentarjev:

Objavite komentar