Google+ Followers

petek, 06. januar 2017

Če ne poznamo preteklosti, se ne da razumeti sedanjosti










Družinska zapuščina, 1. del

V človekovi naravi je, da se tistemu, česar ne pozna, pogosto čudi. Še pogosteje se dogaja, da se ne le čudi- tudi obsoja. Da je temu res tako, me je prepričeval Ludvik, ki je po spletu različnih slučajev začel raziskovati usode prednikov o katerih so se znotraj družine ustvarjale različne, med seboj nasprotujoče zgodbe. Vsak pa se na koncu strinja, da bi morali poznati življenje prednikov, če želimo razumeti lastno ''sedanjost''.

''V naši družini je že desetletja veljalo, da so, na primer, mojega strica Janeza, ki se je leta 1921, komaj dvanajstleten, kmalu po prvi svetovni vojni, v imenu sorodnika, ki je bil gostilničar, odpravil na Dolenjsko po sod vina, ubili. Nikoli ni prišel do cilja, ljudje so našli le voz in konja, ki je bil privezan za drevo. Janez je izginil neznano kam. Govorice o njegovem izginotju so bile različne: od tega, da so ga fentali in truplo nekje zakopali do tega, da si je sodil sam, oziroma, da je padel v reko in utonil. A kaj, ko trupla niso nikoli našli. Tudi po drugi svetovni vojni, ko je neznano kje izginil njegov najmlajši brat, ni nihče nič ukrepal. Potem pa so po spletu slučajev tam okoli leta 1952, našli truplo Mirka, Janezovega brata. Šele  takrat so različne govorice o smrti enega in drugega ponovno privrele na dan. Menda so družinski člani skoraj vsako nedeljo prihajali domov na posvete, četudi so živeli na drugih koncih Slovenije. Ugibali so in razvijali različne teorije o izginotju enega in drugega brata. 
Rodil sem se leta 1955, svojega otroštva se zelo dobro spominjam prav zaradi teh modrovanj, ki sem jih poslušal s peči. Nobena knjiga ni bila tako napeta in zanimiva, kot so bila ugibanja mojih sorodnikov. Imel sem kakšnih deset let ali nekaj takega, ko mojo babico pokličejo v sosednjo župnijo k nekemu človeku, ki je bil na smrtni postelji. Od njega izve, da sta z našim Mirkom skupaj bežala pred partizani, izve pa tudi, kdo od njih je Mirka ubil. Ta ubogi revež, ki ga je vest neznansko pekla, je moral za svojega prijatelja izkopati jamo, o tem, kdo ga je ubil, pa molčati. Izpoved je mojo babico še toliko bolj pretresla, saj se je morilčev sin priženil v našo širšo družino. Se je to zgodilo namenoma, ne bomo nikoli izvedeli, saj je še mlad pri miniranju v kamnolomu izgubil življenje. V glavnem: babica je šla po nasvet k župniku, on pa ji je dovolil, da je na pokopališču, na spomeniku, dodala še imeni obeh sinov,'' se spominja Ludvik.

Dokler je bil mlad, ga družinske skrivnosti več kot toliko niso zanimale, zato jih je tudi pustil pri miru. Le poslušal jih je rad, saj so se mu zdele enako zanimive kot knjige Karla Maya. Potem pa se je po spletu nesrečnih okoliščin moral predčasno upokojiti. Kar naenkrat je imel na voljo ogromno časa, pa nobenega pametnega dela.

''Imel sem to srečo, da so moji starši podedovali babičino hišo. In ker je bil oče tisti, ki se mu je zdelo škoda karkoli zavreči, je po babičini smrti z različno, na videz ničvredno kramo zapolnil podstrešje. Zaradi prometne nesreče sem imel eno nogo precej krajšo, pa še bolela me je, zato sem imel veliko težav, preden sem lahko po strmih stopnicah prilezel pod streho. Prej, preden sem sploh lahko kaj raziskoval, smo morali podstreho izolirati, vgraditi nekaj oken in po tleh položiti pod. Napeljali smo tudi ogrevanje in zahvaljujoč moji radovednosti, smo kar naenkrat dobili čudovit, zelo ogromen prostor, ki smo ga kasneje, ko sem zapuščino spravil v red, namenili družabnostim. 
S petletnim vnukom, ki mi je delal družbo, sva prvo leto preložila na desetine škatel, pogosto je bilo tako, da so naju šele zvonovi iz bližnje cerkve spomnili, da bo potrebno skuhati kosilo. 
Spominjam se prvega ocvirka, ki me je prizemljil in mi dal vedeti, da svojih prednikov sploh nisem poznal! Sanjalo se mi ni, da sta se, na primer, dedek in babica bolj malo pogovarjala, sta pa si zato – dopisovala. Pisala sta si pisma, v katerih sta si očitala marsikaj, o čemer si iz oči v oči nista upala povedati. Tako je babica šele nekaj let po poroki izvedela, da je imel ded nezakonskega otroka, za katerega je tudi skrbel. Ko ji je novica prišla na ušesa, je stvari vzela v svoje roke. Ona je bila tista, ki je vsako jesen tej ženski izročala ''elimente'' v obliki dveh gajb krompirja in zajetnega kosa mesnatega špeha. Kot pogoj, da z možem še naprej deli posteljo, pa je navedla, da se ''propalici'' ded izogiba in nima z otrokom nobenega stika. To ji je moral pod prisego tudi obljubiti, ker se ne spomnim, da bi  njegovega nezakonskega otroka v družini kdaj omenjali. Je pa res, da smo se kasnejše generacije, tudi te- nezakonske veje, družile med seboj, saj je Slovenija majhna dežela, dve sosednji župniji pa sploh! S potomci tega nesojenega strica sem na lastno pest kasneje navezal stike, tako da se danes normalno srečujemo in smo tudi prijatelji. V pismih sem zasledil, da je babica karala deda tudi zato, ker je bil premalo strog do otrok in hlapcev. Krivila ga je, če se je kdo od hlapcev napil ali povzročil na vasi pretep. Jezna je bila, če ni ukrepal, ko se je molilo rožni venec. 'Otroci prdijo in se smejijo,'je napisala. Imela je zelo lepo pisavo, četudi ni nikoli obiskovala osnovne šole. 
Dedov rokopis je bil bolj robat, slovnično zelo nepravilen, izpuščal je črke ali pa je misel zaključeval s tremi pikicami. Iz pisem sem tudi izvedel, da sta imela probleme z eno od tet, ki je nisem poznal, saj je že pri petnajstih letih morala iti od doma, ker se je zapletla z moškim, ki ni bil primeren njenemu stanu. Pozneje sem šel po njenih stopinjah, a sem, žal, izvedel, da sta obe z edino hčerko umrli v italijanskem koncentracijskem taborišču. Njenega moža pa je ubila ena od min iz prve svetovne vojne, ki jo je našel na njivi.''

Pisma je Ludvik shranil tudi zato, da bi se mlajši rodovi iz njih česa naučili. Je pa med njimi odkril še nekaj: v tistem prastarem času so med ljudmi krožile nekatere knjige, največkrat so to bile to Mohorjeve večernice. Ne ve točno, je bil to ded ali babica, iz vsake knjige je nekdo z nožičem skrbno izrezal kakšno stran z zanimivimi mislimi. V škatli, v kateri so bila pisma, je namreč našel tudi veliko takšnih strani. Našel je tudi odrezke z različnimi nasveti ali kuharskimi recepti iz takratnih časopisov. Pogosto se je pojavljala reklama za nekega dentista, kar bi lahko pomenilo, da je imel kdo hude težave z zobmi. Da so se  s kmetov odpeljali v Ljubljano k dentistu, je pomenilo, da jim je voda že krepko tekla v grlo.

''V škatli so se znašla tudi pisma, ki jih je moja pokojna mama pisala svojemu prvemu fantu. Tudi za ta pisma, ki so se ohranila, sem babici zelo hvaležen. Mamo, ki je bila zelo verna, stroga in tudi hladna ženska, po branju pisem bolje razumem. Najmanj enega je temu Ivanu pisala še potem, ko je bila poročena. Ljubi moj Ivan, kako si kaj? Vem, da bolje nego jost, kjer sem tako nerodna ratala, da nisem za nikamor. Le tebe bom ljubila, le tebe nosila bom v srcu…


Družinska zapuščina, 2. Del 

''Ne morem si predstavljati, da je bila moja čustveno zelo hladna in odmaknjena mati zmožna tako globoke ljubezni!'' se Ludvik kar ne neha čuditi. 
V nekem drugem pismu, pa ji Ivan odgovarja:….Še zmeraj ljubljena Sonja. Kaj takega nisem pričakoval od tebe. Pišeš mi, da mi bo žal, če bom pozabil nate. Ampak jaz mislim, da bo tebi žal, ker sanjaš o drugem človeku, ko ležiš zraven očeta svojega otroka. Kljub ostrini, ki jo je bilo čutiti med vrsticami, pa je na koncu dodal:…srčno te pozdravljam, čez plan in gore, pri tebi do smrti bo moje srce….
Pisma, ki si jih je moja mama še po poroki izmenjavala s svojim prvim fantom Ivanom, so se me zelo dotaknila. Pravzaprav so me prizadela. Mama je bila, vsaj na videz, zelo častna ženska. Bogvarij, da bi se otroci kdaj kaj zlagali ali da ne bi živeli po desetih božjih zapovedih. Neusmiljeno je nas kaznovala. Sama pa je živela neko vzporedno, tudi grešno življenje, v katerega ni imel nihče vstopa. Niti ne ubogi oče, ki je verjetno dobro vedel, da žena, naša mama, ni bila nikoli čisto njegova. Ni bil neumen, moral je to čutiti! Ker ni marala njega, ni marala nas, otrok. Vsak trenutek, ko nas je pogledala, se je zavedala, kdaj in kako smo bili spočeti. Pisma, ki sta si jih z Ivanom pisala, sem zelo skrbno prebral. Če jim je verjeti, sta se po tem, ko se je moja mama poročila, srečala le enkrat. In to na Ptuju. Zakaj tam, ne vem točno, a predvidevam, da je tam nekaj časa živela Ivanova sestra Marica, ki je bila vsa leta nekakšen most med bratom in mojo mamo. Ona je bila tudi tista, ki je skrbela, da so njuna pisma prišla do cilja. V enem od pisem, ki je bilo napisano po morebitnem srečanju, Ivan piše:…..ko v poznih urah vsi sladko spijo in krasne sanje uživajo, samo jast še hodim po sobi, ker na tvoje pismo srčno odgovorit želim. Najsrčnejša ti hvala, da sem te lahko videl in ti stisnil roko. Sto in sto misli imam pred očmi, kako bi te moral objeti in poljubiti, pa se nisem upal. Preveč radovednih oči je bilo okoli naju. Trpelo in jokalo je moje srce, da ti ne morem povedati, kako. Vidim tvoje oči, ki so me gledale krasno in zapeljivo in žalostno. Srce mi še vedno močno bije, četudi sva se v tem času, kar se nisva videla, oba postarala. Molim, da bo prišel dan, ko te bom lahko na samem objel in poljubil. Bodi pozdravljena in misli na človeka, ki te ljubi. Ivan

Po kakšnem čudežu so se znašla ta pisma na podstrešju, ne vem. Lahko da jih je Ivanova sestra po bratovi smrti prinesla moji mami, lahko jih je izročila celo očetu. Nikoli ne bom izvedel. Lahko da sem kot prvi otrok celo Ivanov, kdo bi vedel?! Mama je vse življenje zelo trpela, oče tudi. Vse bi bilo drugače, če petdeseta leta prejšnjega stoletja ne bi bila tako zelo okužena s to prekleto ideologijo. Ivanovi so bili zelo zavedni, partizanski, naši ravno nasprotno. Ni bilo misliti, da bi dva mlada človeka iz takšnih družin lahko zaživela skupaj. 
Babica je bila stroga in je veliko dala na spodobnost. Kdo ve, lahko je mojo mamo celo prisilila, da se je poročila z očetom? V meni je še polno vprašanj, a bolj malo odgovorov.''


V eni od škatel je odkril tudi listino, ki odkriva, zakaj je praded ob njivi, ki je bila nekoč v njihovi lasti (danes tam stoji Mercator) postavil Bohkovo znamenje.

''Njegov brat je imel sina edinca Petra, ki je bil bolan (težave z želodcem) in ni bil primeren za naslednika. Praded je svojemu bratu predlagal, naj del hiše preuredi v gostilno, češ, vino bo pa že lahko točil, če za drugo rabo ni. Tako se je tudi zgodilo. Potem pa je naneslo, da je šel Peter sredi hude zime po očeta, ki se je z občinskimi odborniki po seji zapil. Zaradi poledice je voz zaneslo v graben, kolo se je snelo in ni kazalo drugega, kot da se je Peter sam lotil popravila. Ko je poskušal dvigniti zadnji del voza, je bil ta napor zanj prehud. Sesedel se je in bruhnil kri. Na srečo so ga našli mimoidoči, da so ga, preden bi zmrznil, odpeljali k zdravniku. Moj praded, veren kot je bil, se je zaobljubil, da bo postavil Bohkovo znamenje, če Peter ostane pri življenju. To se je res zgodilo, znamenje je potem stalo več kot sto let, dokler ga niso odstranili in zaradi nastajajočega trgovskega centra prestavili drugam.''

Dokumenti tudi pričajo, da so bili nekateri Ludvikovi predniki zelo podjetni. Eden od teh govori o nekem Maksu, ki je kandidiral celo za župana, pa ga potem niso izvolili, ker se je izvedelo, da je goljufal pri trgovanju z lesom. Zanimivo je tudi, da se nad tem, da je mož pretepal ženo, niso zgražali.
''Eden od maminih stricev, ime mu je bilo tako kot meni, se je celo štirikrat poročil. Tri žene so mu uradno sicer umrle na porodu, a kot kaže zapis, ki ga je nekdo od prednikov pustil na nekem mrliškem listu, jim je tudi sam malo pomagal na drugi svet. Ko se je poročil četrtič, je domov pripeljal žensko s tolminskega konca. Tja je šel zato, ker ga v domačih logih ni nobena marala. Imel je smolo. Ta ženska je bila precej divjaška in ga je, če je ni ubogal, tudi pretepla kot mačka. Rada je pila žganje in kavo in če enega in drugega ni bilo pri hiši, je vzela metlo in toliko časa tolkla po možu z njo, dokler ni vpregel konja in se zapeljal v dolino po eno in drugo. Je pa zgledno skrbela za otroke- iz treh zakonov jih je bilo sedemnajst. Umrla pa je, ko je padla s češnje in si razbila glavo.''

Pred drugo svetovno vojno je širšo Ludvikovo družino reševal pred lakoto Jernej, ki je bil zelo dober mesar, znan daleč naokoli. Klal je tako za kmete kot tudi za partizane in Nemce. Namesto plačila si je zmeraj odrezal kos mesa in ga potem- ker je bil samski – delil z bližnjimi. Na stara leta je postal malo čudaški in ko je umrl, ni dovolil, da bi ga pokopali s svečanostmi, ki so bile takrat v navadi. Njegov pogreb je bil eden prvih v tako imenovanem ''družinskem krogu'', zaradi česar so ga ljudje še dolgo časa opravljali.
Med različnimi papirji je naletel tudi na pismo nekega moškega, imenovanega Zorko. Četudi ima Ludvik do potankosti izdelano družinsko drevo, ne ve točno, kam bi ga del. A tudi pismo, ki ga je Zorko pisal kot mobiliziranec v prvi svetovni vojni, je zelo zanimivo. 
Čigav je bil ta Zorko, kako je bil povezan z njegovimi predniki, pa Ludvik vse do danes še ni odkril.








Ni komentarjev:

Objavite komentar