Google+ Followers

četrtek, 25. december 2014

enga srečnga pa enga zdravga 2015!




Skozi leta in številne izkušnje se pričnemo zavedati, da je družina najpomembnejša vrednota, ki jo imamo.
Zato vam zelo iskreno in iz srca želim, da bi Božič preživeli med tistimi, ki so vam blizu in vas imajo radi.
Vi pa njih.
Nekoč, ko so bili drugačni časi, so si ljudje za leto, ki je prihajalo, želeli le zdravja in malo sreče.
Imeli so še kako prav.
Torej: enga srečnga pa enga zdravga 2015! 

Milena

sreda, 17. december 2014

čas za obdarovanje





Pred vrati so praznični dnevi, mnogi ste se odločili, da svojim staršem in starim staršem podarite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače.

''Knjiga mi je spremenila življenje!'' je napisala Irena Osredkar iz Kranja.
''Vse življenje sem do staršev, zlasti do mame, gojila zamere. Med nami je bilo polno neizgovorjenega, saj se nikoli nismo pogovarjali, otroci pa smo zmeraj, tudi potem, ko smo odrasli, čutili mamino trdo in težko roko.
Ko sem knjigo prebrala, sem nenadoma doumela, da mama ni mogla biti drugačna, kot je bila. Marsikaj sem ji odpustila, še več pa potem, ko je tudi sama prebrala knjigo.
Trenutki, ko sva si prvič v življenju padli v objem, so bili nepopisni. Nikoli jih ne bom pozabila. Zanje se lahko zahvalim le vam, oziroma vaši knjigi.''




Če želite knjigo podariti svojim bližnjim ali sebi tudi vi, nam to sporočite na mail

jutri2052@gmail.com ali pokličite na telefon 

064 110 466.

 

Ob nakupu dveh knjig priložimo tudi majico s kratkimi rokavi.

 

cena je 30€, stroške pošiljanja nosi založba.


torek, 09. december 2014

Recenzija (Esej) Spomenke Hribar






AKTUALNI RAZMISLEK
Kako je danes vse drugače!
Spomenka Hribar

Založba Jutri, k. d. Žiri je lani izdala nenavadno knjigo, študijo Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. V žirovščini: Agn, ret pa kače, tu nisa jegrače! Nenavadna, presenetljiva študija v več pogledih:
Nenavadna, ker obravnava temo, ki je bila pri nas (pa tudi v svetu!) vse doslej nedotakljiva, tabu, ki so se je raziskovalci samoumevno izogibali.
Nenavadna po značaju in količini zbranega gradiva, po pričevanjski natančnosti njegove predstavitve in po avtoričinem smislu za bistvene značilnosti obravnavane teme ter časa, ki ga obravnava.
Nenavadna, enkratna je ta študija glede načina obravnavane teme – nobene ocene (še najmanj negativne), nobenega zmrdovanja, vendar ni »objektivistična«, ravnodušna; nasprotno, študija izraža do ljudi kar največje spoštovanje in empatijo. Več let je avtorica tenkočutno in rahločutno zbirala gradivo. Tako ji je uspelo, da so se sogovorniki in sogovornice odprli, njihove zgodbe so iskrene, kakor da bi kar čakale, da jih nekdo odreši molka in da se zapišejo. Avtorica pravi, da sama ni iskala zgodb, ampak so »one poiskale mene«. Kakor da zamolčano sámo »hoče« priti na dan!
Takšne knjige še nismo dobili!
Vprašanje je, zakaj se raziskovalci doslej niso spustili v skrivnost spolnega življenja Slovencev v preteklosti? Po mojem ne le zato, ker je tako zapovedovala Cerkev, nasprotno, cerkvena ozkost, celo zadrtost glede spolnosti je bila le izraz časa, v katerem se je človek razumel na ta način: da je spolnost nekaj grdega, umazanega, nujnega le za rojevanje potomcev. Je pa za to tudi globlji, primarni vzrok: gre za eksistencialno zadržanost spričo skrivnosti bit-ja. Komu (predvsem malo starejšim) ni nerodno govoriti o svoji spolnosti? Celo pred zdravniki (če je že nujno govoriti o tem), pred tujci sploh, pa tudi med zakoncema še danes redko kdaj pride do pogovora o njunem spolnem življenju. – No, danes je med mladino vse drugače, pogovori med dekleti, fanti in med pari o spolnosti so bolj sproščeni – ali celo preveč sproščeni. Sekundarni vzrok izogibanju raziskovanja spolnega življenja ljudi pa je v dejstvu, da ima vsaka doba poseben odnos človeka do samega sebe in torej tudi do spolnosti.
Odnos do spolnosti je odvisen od človekovega odnosa do ženskega in – še natančneje – odnosa do človeškega telesa sploh. Zelo poenostavljeno rečeno: pri Grkih, do Platona, sta bila materialno in idealno, telo in duša, enakovredna, s tem pa je bil določen tudi odnos človeka do lastnega bit-ja in do biti sploh. Platon je razdelil svet na ideje in materialnost, glede na človeka: na dušo in telo. Duša in telo nista bila več enakovredna, ampak je bilo telo podrejeno duši, duhu. Svet idej je nadčuten, a bistven; vrhovna Ideja je absolutno dobro, lepo, resnično, pravično, materialni svet pa je manjvreden, podrejen idejam (Ideji), sam nevreden. Človek ustvarja stvari po ideji, ki se mu porodi v umu, vrhovni ustvarjalec (demiurg po grško) je ustvarjalec kot tak; vse je ustvarjeno po idejah, po vrhovni Ideji. To shemo bivajočega kot takega in v svoj biti je prevzelo krščanstvo: vrhovno Resnično, Dobro, Lepo je vrhovna ideja, je Bog. Resnično, Pravično, Lepo je samo pri Bogu, je Bog sam, materialni svet je po njem ustvarjen, zato je manjvreden. Med Bogom in človekom je odnos Gospodarja in hlapca. Po idejah je človek najbližje Bogu, Bog je moškega spola, ratio, razum je moški princip v nasprotju z ženskim principom, ki je a priori podrejen moškemu kot manjvreden. Torej tudi ženska kot človeško bitje. Tudi odnos do samega človeškega telesa se s Platonom in krščanstvom bistveno spremeni za več kot dva tisoč let: telo je manjvredno, duh večvreden. Racionalno, nadčutno je moški princip, zato je moški načelno več vreden kot človeško bitje, ženska je kot princip zemeljskega manj vredna. Krščanska teologija je šla še naprej: telo je grešno, umazano, duša pa pripada Bogu – seveda ne avtomatično; nebesa si je treba prislužiti na Zemlji.
Odnos do samega sebe – in v tem smislu do spolnosti – je torej zgodovinsko utemeljen. V vsaki dobi se ljudje drugače razumejo kot človeška bit-ja in torej imajo tudi določen odnos do spolnosti. Da je telo grešno, je v neki dobi človeške zgodovine veljalo za oba spola. V grštvu in tudi v rimski dobi je bilo golo človeško telo predmet umetniških upodobitev. V dobi krščanstva v vsej zgodovini pa so bili goli le angeli, še to ne vedno. Razen podobe matere Marije, ki je (bila) čaščena, njeno čaščenje – že malikovanje – je (bilo) nekakšen simbolni nadomestek manka spoštovanja ženske kot človeškega bitja, ki je bila deležna zaničevanja, predvsem njenega telesa.
Zaničevanje telesa, moškega in ženskega, je prišlo še posebej do izraza pri mučenju – z bičanjem,  kar je bila značilnost predvsem za moške, medtem ko so bile predvsem ženske žrtve obtožb, da so čarovnice. V srednjem veku je bilo tako v Evropi nečloveško mučenih in na grmadah sežganih po približnih ocenah okrog milijon in tristo tisoč žensk; moški pa so bili za čarovnike razglašeni in sežgani le, če so se izrecno zoperstavili katoliškemu nauku oziroma materialnim koristim Cerkve. Ni čudno, da to obdobje imenujemo tudi »mračni srednji vek«. Nimajo pa vse civilizacije tako sovražnega odnosa do telesa; hinduizem na primer spolni užitek ne le priznava kot pomemben sestavni del življenja, temveč ga izrecno poudarja (Kamasutra, priročnik o spolnih tehnikah, s katerimi je mogoče doseči maksimalen spolni užitek).  
Spolnost naših prednikov
Odnos človeka do lastnega telesa je izhodišče za vse njegove odnose: do samega sebe, do sočloveka, do življenja sploh. To velja za oba spola. Krščanska teologija (že v Genesis) je manjvrednost ženske razložila (utemeljila) z Evinim pra-grehom; ženska je po tej shemi postala sama manjvredna kot človeško bit-je, njena ženskost kot taka pa je umazana, kar se kaže še posebej v menstruaciji, ki ni le umazana v vsakdanjem pomenu besede, ampak je z njo ženska kaznovana, kot žensko bitje, z njo jo je Bog štrafal. Smrtni greh je bilo dotikanje spolnih organov, celo govorjenje o spolnosti, že pogled na žensko spolovilo je bil grešen. Ženske so se umivale na skrivaj, če se sploh so. O spolnosti so se ljudje informirali v hlevu; celo ime za človekovo spolnost je umanjkalo; spolno aktivnost so imenovali bukanje ali gonjenje (kakor pri živalih), tudi breznanje. Zakonci niso spali v istem prostoru in nikoli povsem goli. Spolnost je bila načelno umazana.
Ženske so bile pravzaprav posiljevane; seks je bil pokora, ki jo je naložil Bog, seveda v pokoro ženskam. Seksualnega užitka ženske niso čutile, če pa že, so se ga sramovale in se morale spovedati tega greha. Edini svetovalci o človekovi spolnosti so bili pravzaprav duhovniki, ki niso bili le strogi »nadzorniki« nad spolnostjo in vsem življenjem svojih faranov in farank, ampak tudi tolažniki ljudem, še posebej ženskam v stiski. Duhovniki so živeli s svojimi verniki v dobrem in slabem. Cerkev kot vrhovna moralna instanca – v osebi konkretnega duhovnika – je budna pazila na moralnost svojih faranov, še posebej seveda žensk, in na to, da so se otroci rojevali, kakor je Bog dal – in to ne glede na žensko trpljenje; vsaka nosečnost jim je za kakšno leto skrajšala življenje. Če kakšno leto v družini ni bil rojen otrok, se je zgodilo, da župnik pri spovedi ni hotel dati odveze, seveda ženski. Splav je bil smrtni greh. Delale so ga mazačke ali pa so si same vtikale v nožnico kakšen predmet, koren, lasnice itd., in marsikatera ženska je ta greh plačala s smrtjo. Gledano iz zgodovinske distance, pa lahko ugotovimo, da smo se – glede na takratno stanje zdravstva, splošne nehigiene – kot slovenski narod ohranili prav zato, ker so družine imele toliko otrok (deset, tudi petnajst). Smrt je kosila še posebej med otroki, jemali pa so jo kot nekaj povsem naravnega. Tudi kazanje žalosti – kakor vsa čustva – je bilo neprimerno. Srce je najraje jokalo samo.
Ženska ni bila gospodarica svojega telesa, nasprotno, njeno telo je bila last moškega. Odrekanje spolnosti moškemu s strani ženske je bil greh, saj je moškemu (možu) kratila pravico do njenega telesa. Med boleznijo so mnoge ženske svoje može prosile za usmiljenje, da bi jim prizanesel s seksom. Seveda vsi moški niso bili taki; bili so tudi srečni zakoni (a bolj izjeme kot pravilo) – ljubezni pač ni mogoče izkoreniniti. Toda v splošnem je veljalo, da je ženska brez pravic v spolnosti. Moškim pa je bilo dovoljeno vse; če niso dobili doma, so šli drugam, k lahkim ženskam, ki so veliko tvegale, kajti nezakonska mati je bila splošno zaničevana, »frdamana«. Pravica do ženskega telesa se je kazala tudi tako, da so možje svoje žene brez kazni in skrupulov tudi pretepali. Nekatere so bile celo prepričane, da spolnost in tepež spadata skupaj, saj so bile lahko tepene tudi po spolni združitvi, če se niso dobrovoljno vdale moški potrebi ali če moški ni bil zadovoljen.
Socialni odnosi
Odnos gospodar – hlapec je veljal tudi za vse druge socialne odnose med ljudmi. Če je mladi gospodar umrl, njegova vdova ni imela nobenih pravic. Izgubila je pravico do dedovanja kmetije in celo pravico do skrbništva svojih otrok, to pravico je dobila tašča. Težko je razumeti, da so bile ženske popolnoma brez pravic! Jasno, tudi tepež žena je bil samoumeven.
Hlapci in dekle včasih niti lastnega imena niso zaslužili. Kmetje so bili, skoraj brez izjem, trdi in neizprosni delodajalci. Neki gostilničar pa je svojega hlapca »učil« kar z bičem. Na kakšno socialno varnost ali človekove pravice hlapcev in dekel nihče ni pomislil; ko so ostareli ali zboleli, so jih gospodarji preprosto spodili. Tudi Bog ni pomagal, Bog se je usmilil le tistih, ki so imeli grunte in denar, nas revežev nikoli, je povedala ena od pričevalk. Otroci so bili že kot dojenčki pravi mučeniki: tesno poviti kot mumije niso mogli niti »mrdniti«. Spominjam se, da sem nekega tako povitega dojenčka vse dneve vozila v otroškem vozičku, medtem ko je moja stara mama plela v žernadi pri Jureču v Brekovicah. Tepež je bil tudi običajna vzgojna metoda otrok. Moj stari ata po mami svoje žene ni tepel, hčerki pa. Mama mi je pripovedovala, da je tedanji žirovski župnik naprosil njenega očeta, če bi ga šla učit francoščino (tedaj so se vrnili iz Francije). Moja mama – imela je trinajst let – je nekajkrat šla v župnišče, toda ko jo je župnik začel otipavati, se je uprla. Oče jo je tako pretepel, da bi jo bil ubil, če ne bi vmes posegla mama.
Otrok niso dojemali kot dar božji, ampak kot kazen božjo. Otroci so bili predvsem delovna sila; že majhni, celo štiriletni so že šli služit k bogatejšim kmetom. Izkazovanje nežnosti je bilo skrito – če ga je med starši in otroki kaj bilo. Možje so le redko čutili tisto pravo, srčno ljubezen do žene in otrok. Otrok je bil že kot dojenček mučen, saj so ga tesno povili v »štručko«, da ni mogel niti »mrdniti«. Zakaj so imeli starši (ponekod) sinove veliko bolj v čislih kot hčere?, se sprašuje avtorica. Zato, ker je bil moški načelno večvreden. Zakaj starši niso znali svojih otrok ljubkovati, tako kot to počnemo danes? Zato, ker je bila ljubezen kot čustvo načelno manj vredna kot ratio.
Neporočeni pari so bili obsojanja vredni, koruzniki, obsojani ne le od Cerkve in javnega mnenja – vse do druge svetovne vojne naj bi takoj prišli žandarji in ju pregnali. Ni bila le Cerkev moralno rigorozna, tudi državna oblast je ravnala v enaki paradigmi. Cerkvena moralka je bila zakonsko sankcionirana.
Posebno poglavje so bile tašče. Same kot snahe so bile od svoje tašče zaničevane, trpinčene – toda ko so same postale tašče, so bile prav take. Teh hudobij tašč do snah ni mogla ukrotiti niti vera. Tudi tašča moje mame je bila pasja. Svojemu sinu, mojemu očetu, je takoj po smrti snela poročni prstan in uro, tožila je mojo mamo, da bi sama dobivala pokojnino – seveda ni uspela. Pobrala je vsa drva, ki jih je bil nabavil moj oče, da sva midve z mamo, v hudih vojnih zimah, zmrzovali v popolnoma mrzlem prostoru. Mama me je grela s svojim telesom.
No, tudi matere do svojih hčera niso bile vedno prijazne in sočutne, avtorica navaja primer matere, ki je vlačila svojo hčer po sodiščih zaradi majhne materialne dobrine. Nasploh so bili socialni odnosi med ljudmi nekdaj – rekli bi – osorni, nepopustljivi. Svoje sovraštvo so starši prenašali na otroke, zato se je v naslednji generaciji preprosto nadaljevalo. Enako tudi medsosedski spori, kjer je fovšija narekovala spore tako rekoč za nič. Spodbujal jih je tudi alkohol, ki je dodobra krojil medsosedske in predvsem družinske odnose, uničeval kmetije in razdiral družine.
Velika sprememba
Kako je prihajalo do velike spremembe v odnosih med ljudmi, je težko datirati, najbrž je do sprememb prihajalo počasi. Odnosi, ki jih avtorica opisuje, so bili značilni za prva desetletja 20. stoletja. V petdesetih letih, ko sem kot otrok že opazovala, kako živijo sosedje, sorodniki, je že bilo drugače, recimo kar zadeva higiene. Spominjam se, da je bilo povsod pospravljeno, čisto. Najbrž je tu pa tam še prevladoval tepež v družini, ampak sama tega nisem opazila.
Sprememba se je zgodila morda najprej na politični in socialni ravni: ženske so po vojni dobile volilno pravico, načelno so imele možnost zaposlitve, s čimer so se ekonomsko osamosvojile. Toda spremembe so se na »terenu« dogajale počasi. Pravzaprav je takoj po vojni še vedno vladala enaka paradigma odnosa do žensk kot pred vojno; tako recimo oženjenih niso jemali v službo, trdili so, da je dolžnost dedca, da ženo redi. Tudi kar zadeva pravico žensk do lastnega telesa in pravice do načrtovanju svoje družine, se tudi ni kaj dosti spremenilo; splav je bil npr. celo kazniv do leta 1977.
Toda še prej je bilo treba preživeti vojno! In potem še prvo povojno obdobje!
Vojna je temeljito zarezala v socialno življenje in v vsako družino. Nasilje je postalo krvavo in popolnoma samoumevno. Toda ni šlo le za okupatorsko nasilje, ampak tudi za naš notranji, državljanski spor, ko se je pokazalo, kako se lahko človek zaradi političnega prepričanja spremeni v zver. Nad civilnim prebivalstvom sta se znašali obe strani, hišne zaloge so izmenično črpali ta beli in ta rdeči. Žiri so dale velik krvni davek, na partizanski in domobranski strani. Trpelo je civilno prebivalstvo, tudi z obeh strani. Mojo teto, mamino sestro Fani so »partizani« odvlekli od doma in jo sredi ceste (od Podklanca proti Rovtam) mučeniško ubili. Zjutraj so jo našli ljudje vso krvavo in oskrunjeno. Češ da je bila izdajalka – ampak koga naj bi izdajala, saj takrat tam partizanov sploh še ni bilo in prvi »podvig« neke skupine »gošarjev« je bil prav uboj moje tete. Bila je zaljubljena v italijanskega vojaka in zato se je nad njo maščeval zavrnjeni snubec. Imel naj bi neko »ptičje« ime in bo že držalo, da so o povojnih herojih ljudje vedeli marsikaj, kar je bilo skregano z resnico, ki so jo le-ti širili o sebi in svojih junaških dejanjih. Takšna ravnanja mečejo slabo luč na vse partizanstvo, ki je vendarle bilo eno najpogumnejših zgodovinskih dejanj slovenskega naroda. Danes prav taka dejanja izkoriščajo tisti, ki na novo vzbujajo sovraštvo in celo povzdigujejo domobranstvo, kolaboracijo z okupatorji. Obračaj, kakor hočeš, nacifašisti niso prišli k nam na izlet, ampak okupirat deželo, ji odvzeti njeno dušo. Upor zoper njih je bilo pozitivno, za slovenski narod utemeljitveno dejanje.
Vojno represijo je zamenjala povojna represija. Medvojno sovraštvo se ni umirilo; povojni poboji so ranili veliko žirovskih družin. Šikaniranje domobranskih družin je podaljšalo medvojno sovraštvo. Cerkev je postala sovražna ustanova države, kar je nedvomno imelo posledice na počutje vernih ljudi. Avtorica predstavi absurden (nekje iz grape pod Poreznom) primer očeta, zagrizenega komunista, ki je uničil družino svojega sina, ker sta z ženo dala naskrivaj krstiti svojega otroka. Ženo so razglasili za sovražnico države, ji odvzeli vse roditeljske pravice, njen tast pa jo je brcnil iz hiše. Primer – ki se je dogodil v petdesetih letih – ne bi bil tako šokanten, če ne bi Vrhovno sodišče v Ljubljani zavrnilo vlogo matere otroka in potrdilo izrek, da se mladoletna hči dodeli v vzgojo in varstvo očetu, kar je praktično pomenilo staremu očetu, zagrizenemu komunistu, ki je otroka učil sovraštva do matere. Vzeli so ji otroka in vse roditeljske pravice sploh.
Komunisti so kot zmagovalci imeli vso oblast. Namesto črnega je zavladal rdeči klerikalizem. Najbolje ju je označil pesnik, partizan, krščanski socialist Edvard Kocbek, ki je zapisal, da je »antiklerikalizem /je/ popolnoma enak klerikalizmu, v nobeni svoji obliki in kretnji se ni mogel povzpeti nad svojega nasprotnika /…/, to sta dva obraza enega in istega pojava, namreč nerazčiščenega in nesproščenega razmerja do življenja, dva obraza duhovnega stanja v Slovencih«. In zaključi svojo oceno: »Vzroki obeh klerikalizmov so isti: nesvobodna družba. To se pravi, da klerikalizem ni le konfesionalnega značaja.« (Tovarišija, DZS, 1949, str. 45) Avtorica nam je prav plastično predstavila, kakšno nerazčiščeno in nesproščeno razmerje do življenja so imeli naši predniki! Nerazčiščeno in nesproščeno razmerje do življenja je izhajalo iz zatrte ljubezni do samega sebe in bližnjega in zadrtosti do lastnih telesnih in duševnih potreb. Namesto hvaležnosti za dar bivanja in veselja do življenja, namesto ljubezni do bližnjega je prevladovalo sovraštvo, zavist – predvsem pa skrb za preživetje.
Nasilje nad ljudmi, še posebej z domobransko preteklostjo, je postalo državno, sistemsko nasilje, ki se je le počasi uneslo, toda kot načelna metoda ravnanja z ljudmi ni prenehalo skoraj do kraja. »Domobranske vasi«, recimo Šentjošt, so bile šikanirane in zapostavljene za mnoge komunalne dobrine vse do osamosvojitve. Nesmiselno, krivično nasilje je brez potrebe zaznamovalo številne družine, ki so ostale brez moških in potem še brez dejanskih pravic. Življenje družin brez očetov je bilo težko, še veliko težje – kot za partizanske – za tiste, katerih člani, možje in očetje so bili domobranci in kot taki po vojni likvidirani. Njihovih vdov vsaj v začetku niso zaposlovali, sebe in otroke so preživljale s klekljanjem. Njihovi otroci so težko prišli do štipendij za študij – kar je bilo krivično, perverzno – vsaj njihovih otrok naj bi se bili usmilili!
No, nasilja, vsaj verbalnega so bili deležni tudi otroci na komunistični strani, saj so bili le redki, ki niso obiskovali verouka; sošolci so jih zmerjali s komunisti itd. Naj pa takoj povem, da tudi jaz nisem hodila k verouku, pa tega nasilja od vernih sošolcev nisem nikoli občutila. Kakor tudi ne šikaniranja učiteljev. V osnovno šolo sem hodila v petdesetih letih. Očitno gre za razlike med posameznimi kraji dogajanja.
Ampak ljudje se niso dali! Menim, da so se glede na državno represijo bolj zapirali v svoj družinski krog in da je iz te potrebe – ograditi varen prostor zase in za družino – izhajala neverjetna zagnanost za gradnjo lastne hiše. V Žireh se je gradilo in gradilo; avtorica imenuje ta čas graditeljsko obdobje. Menim, da je ta fenomen še posebej značilen prav za Žiri. Še štirinajstletnik se je podstopil graditi hišo in jo je tudi dokončal. Ljudje so si dobesedno v potu svojega obraza zgradili svoje hiše. Spominjam se izjave neke gospe: »Po cujnah se vidi, kako daleč je kdo z gradnjo. Ko že razločiš majce od gat, veš, da so iz tahudga ven.« Ganljiva je izjava neke gospe, da je pozimi hodila na parcelo in božala stene od same sreče, da ji jih je uspelo zgraditi. Spominjam se, da mi je mama povedala, kako je v Beogradu hodila uro daleč na železniško postajo, da je pobožala vagon, ki je bil namenjen v Slovenijo – tako domotožje je imela. V gradnji svojega doma je bilo tudi neke vrste domotožje, domotožje po svojem koščku zasebnosti in družinske sreče. Zato žirovska hiša v sebi skriva posebno dušo, ki jo je težko najti kje drugje. Hiše so bile zgrajene iz odrekanja in neizmernega fizičnega napora. Žal so bile v času gradnje vse misli, napori in materialne dobrine usmerjene le v eno, v gradnjo, družinsko življenje pa so zanemarjali in dogajalo se je, da potem, ko je bila hiša dograjena, niso več znali najti skupnega jezika in sreče – za katero je vendarle šlo!
Počasi so se utirile nove, drugačne tirnice življenja ljudi v vseh pogledih. Neverjetno, kakšne spremembe so se dogodile v življenju dveh, treh generacij! Tako velike, da moraš prebrati to Milenino študijo, da si sploh lahko predstavljaš, kako drugače so živeli naši predniki!
In kako je danes? Vse je drugače: v pogledu standarda, zdravstva, higiene, enakosti spolov, relativne ekonomske samostojnosti žensk, sodelovanja moških in očetov pri gospodinjstvu, vzgoji otrok itd. Šele če poznaš način življenja naših prednikov, uvidiš, kako velike spremembe so se dogodile! Kljub sedanji krizi je to vendarle bolj prijazen čas in bolj sproščen svet.
Morda pa gredo danes stvari v drugo skrajnost?! Ni na tem mestu prostora za kaj več kot nekaj opozoril: otroci, ki so bili nekdaj nebodigatreba, danes v marsikateri družini diktirajo način življenja staršem; permisivna vzgoja, ki otrokom ne postavlja meja, jih dela morda še bolj nezadoščene, kot pa represivna, saj se ne morejo postaviti na lastne noge. In razgaljeno žensko telo lahko vidiš na avtomobilih, v vseh mogočih reklamah … Če je bilo nekdaj vse tabu, je danes vse kakor oskrunjeno, kakor da nobene intimnosti in skrivnosti ni več.
Spoznanje, kako je bilo včasih življenje težko, kruto in surovo, pa nam namesto zgražanja vzbuja spoštovanje: kaj vse so preživeli in vendar obstali! Kot posamezniki in kot slovenski narod. Brez njihove vztrajnosti, trme, garanja, upanja in tudi (večkrat zastrte) ljubezni, danes mi, sedanji, ne bi bili to, kar smo in kakor smo! Brez spoznanj, ki nam jih je odkrila avtorica Milena Miklavčič, ne bi mogli izmeriti spremembe, celo preloma med nekdanjim in sedanjim življenjem.
Zato je res vse, kar je avtorica uvrstila v svojo študijo, dragoceno; vse izpovedi, doslej še nikoli slišane, nikoli zabeležene, so naše zgodbe. Tenkočutno in rahločutno jih je prva zapisala Milena Miklavčič! Te zgodbe so naša dediščina, ki jo avtorica takole pojasni: »Pričujoče zgodbe nam vlivajo vero in upanje. Ob vzponih in padcih, ob napakah in vrlinah se učimo in verjamemo, če so zmogli oni, bomo še mi.« In to pomeni, »da ne smemo nikoli obupati in vreči puške v koruzo«! Kajti »iz vsake, še tako slabe stvari (se) rodi nekaj dobrega«! Tudi to sklepno avtoričino spoznanje je dragoceno samo po sebi – za danes, ko je med nami in v nas toliko nezadovoljstva, hudih misli in celo na novo vzbujanega sovraštva. Kdor prebere knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, se lahko s spoštovanjem ozira v preteklost in z upanjem in zaupanjem vase v prihodnost.
Drži, da je poglavje v knjigi, ki obravnava intimne odnose med moškim in žensko, neprecenljive vrednosti! Iz perspektive, ki jo odpira razgrnitev odnosov med moškim in žensko, je avtorica razpletla in opisala vse tedanje odnose med ljudmi, da zaživijo pred nami v vsej svoji grobosti in milini.
Spoštovana Milena Miklavčič, hvala Vam za ta enkratni dar v zakladnico naše kulture!

Priporočljivo dodatno branje:
Milena Miklavčič, Ogenj, rit in kače niso za igrače, Jutri, k. d., Žiri, 2013, 348 strani, 30 evrov
















petek, 28. november 2014

Kdo danes sploh še bere - in kaj?!








V okviru zadnjega knjižnega sejma so predstavili tudi rezultate raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji ministrstva za kulturo.
"Najbolj presenetljiv podatek je dejstvo, da je število bralcev med visoko izobraženimi močno upadlo. Leta 1998 je 90 % ljudi z visokošolsko izobrazbo trdilo, da berejo knjige, danes je med visokošolsko izobraženimi kar 30 % takih, ki ne berejo."
Nam, ki beremo, je jako čudno, da se odgovorni toliko čudijo.
Če se čudijo, to pomeni, da nikoli ne zahajajo na literarne večere. Publike je zadnja leta komaj za prgišče – in to celo v primeru najbolj znamenitih še živečih literatov.(prijateljev in žlahte ne štejem)
Razlagalci rezultatov omenjene raziskave verjetno nikoli ne zaidejo med knjižne police (ali na Cobiss), da bi videli, da dela domačih ustvarjalcev praviloma (ob)ležijo nedotaknjena. Mnoga celo v skladiščih, založbe pa jih potem, včasih že leto ali dve po izidu, razprodajajo po evro ali dva.
Tisti, ki se čudijo, so - vsaj nekateri med njimi - tudi precej (zelo) ''sokrivi'', da se je pisanje slovenskih avtorjev za več tisoč svetlobnih let oddaljilo od bralcev- podobno kot se je slovenski film do neprepoznavnosti oddaljil od svojih gledalcev.
Kdo danes sploh še piše za bralce? Dam roko v ogenj, da redki. Vsi se ženejo za biti všečen literarnim kritikom, ozkim literarnim kartelnim krogom, ki odločajo o nagradah- da bi preprosti ljudje brali, kar so napisali?!
Lepo vas prosim, kakšno ponižanje! Mi smo umetniki, mi ne pišemo šunda!
In ker je pač temu tako, kot je, so slovenski knjigi bralci obrnili hrbet in se premaknili k sosednji, ''uvoženi'' polici, kjer se dobi vsaj nekaj, kar je približno po okusu tistih, ki še zmeraj radi vzamejo v roke knjigo.
Še nekaj je treba omeniti:v Sloveniji je, žal, postalo tako, da dejstvo, da je neka knjiga nagrajena, istočasno pomeni, da ni berljiva.
Zato bi – tej raziskavi na rob -  lepo prosila, da se zamislijo predvsem tisti, ki krojijo slovenski (odrasli) literarno- bralni prostor in ne(!), da se čudijo nam, bralcem.
Drži pa še nekaj: v Sloveniji domala vsi pišejo, vedno manj pa jih je, ki berejo.
Kot prvo si je treba priznati, da na zemeljski obli verjetno ni nam podobnega naroda. Ogromno knjižnih del vsako leto izide v samozaložbi. Z njimi pisci – bolj ali manj – ”pokrivajo” bralno lakoto lokalnega prebivalstva. Žal je tudi teh knjig postalo preveč, potencialni kupci se jih otepajo z izgovorom, da niso prebrali niti tistih, ki jih ima že doma.
V Sloveniji obstaja brez števila pisateljskih ”klanov”, ki so s svojimi mentorji (idejnimi vodji) že zdavnaj postali sami sebi namen. Skrbijo za obstoj klana, omogočajo, da preko JAK-a dobivajo sredstva za izdajo knjig. Ko se to zgodi, poberejo denar – kolikor ga pač je- nekaj dni so tudi mediji polni hvale na račun dotične knjige- je pač tako, da so tudi literarni kritiki del klanov - potem pa ”vse tiho je bilo”, ker se zato, da bi knjiga prišla med bralce, ne trudijo več.
Zakaj bi tudi se? Navajeni so, da prihaja gora k Mohamedu in ne obratno.
Slovenski knjižni trg je- glede na število prebivalcev – več kot ogromen. Že založb imamo toliko, kot bi nas bilo najmanj za dve Ameriki. Pisočih je, kot rečeno, skoraj toliko kot državljanov. Ne vem, če še kje na svetu obstaja toliko literarnih društev, internetnih portalov, kjer ”nadebudneži” objavljajo, pa literarnih natečajev kot pri nas. Rezultat: več jih piše, kot bere.
Dokler sem bila še urednica kulture na radiu Sora (žal se je kulturo ukinilo, ker ni bila zanimiva za ”širše komercialne kroge”), sem bila nenehno zasuta s prošnjami po predstavitvi knjig.(če se osredotočim le na to področje). Ker je branje moj način življenja, ni bilo (pre)hudo. Istočasno sem spoznala, da s(m)o pisoči zanimivi tudi po drugi plati: ko ima kdo predstavitev lastne knjige, pričakuje, da ga počasti z obiskov vse, kar leze in gre. Da bi pa vrnil obisk (nakup knjige) kolegu?! O, to pa zlepa ne!
Iz leta v leto je na knjižnih policah več – če jim lahko tako rečem -  ”tipično slovenskih knjig”, za katere že po nekaj straneh vemo, da jih nihče ne bo bral. Četudi so prejele ne le ene, temveč več nagrad.
In prav v tem grmu tiči zajec, ki nam že vrsto let dopoveduje, zakaj ima slovenska knjiga tako malo resničnih (namišljeni odpadejo)bralcev.
Le-ti se slovenske knjige enostavno – bojijo.
Bojijo se, da jih bo zamorila, da jih bo spravila s svojo, t. i.  ”subtilno umetniško noto” ob živce, ne marajo brati o frustracijah, ki prevevajo mnoge pisce, ki se potem izživljajo z njimi še v pisani besedi.
V slovenski literaturi je za nas, laike, podobno stanje kot pri domačem filmu. Milijoni se mečejo skozi okna zato, da jih vidi le peščica. Nakar jih odkupi TV, če jih. In to je vse.
A trmasto stiskamo ustnice in se obnašamo več kot sovražno do vseh, ki si drznejo reči, da za takšen odnos do filma nismo zadosti bogati, da bi bilo treba ustvarjati tudi filme (knjige), ki bi napolnili izpraznjene blagajne.
”Ne! Mi, Slovenci, takšnih filmov ne bomo snemali! Mi smo umetniki- ne obrtniki. Amen. Pika.”
Slovenski knjižni trg potrebuje prevetritve, željan je sprememb. Čas bi že bil, da pisatelji pričnejo pisati tudi za bralce, ne več le za kritike, za ozke literarne kroge, za prijatelje, ki jih trepljajo po ramenih. Od njihovega čohanja nimajo nobene koristi, kvečjemu veliko škode. Nenazadnje so to tisti, ki knjig ne kupujejo, ker že po tradiciji pričakujejo, da se jim knjige podarjajo.
Slovenski knjižni trg bi moral ponujati tudi uspešnice. Upam, da ne bo prepozno, ko bomo spoznali, da to še kako drži.
PS s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače nimam težav. Prodaja se, imam veliko literarnih večerov, verjetno zato, ker za knjigo garam. In to krepko. Kljub kakšnemu polenu, ki mi po lepi slovenski navadi prileti pod noge.

torek, 25. november 2014

Sreda na Knjižnem sejmu

  

 

KNJIŽNI SEJEM - DEBATNA KAVARNA  Cankarjev dom


KDAJ? danes, v sredo, 26. novembra, ob 19.00 uri
KAJ : Ogenj, rit in kače niso za igrače
KDO:Monika Tavčar in Milena Miklavčič

 



V knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače so zgodbe, ki so edinstvene, še nikoli slišane, še nikoli zapisane. O spolnosti naših prednikov imamo precej izkrivljene poglede, saj so bili številni, ki bi o tem morali pisati, verjetno v zadregi, ko je bilo odpirati vrata v spalnice dedkov in babic. Zgodbe so iskrene, odkrite, povedane brez zadržkov. Knjiga je prva te vrste v slovenskem prostoru in zato orje ledino.

petek, 21. november 2014

Kje dobiti knjigo

danes (petek, 21. 11.) me številni sprašujejo, kje dobiti knjigo.
Mnogi bi jo radi podarili staršem, prijateljem in tudi sebi za praznike, ki trkajo na vrata.
Knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, dobite v knjigarnah, lahko pa pokličete tudi mene (o64 110 466) in vam jo pošljem.

Osebno pa se lahko vidimo na Knjižnem sejmu in sicer v sredo, 26. novembra, ob 19.00 v DEBATNI KAVARNI. Z menoj bo kramljala novinarka Radia 1 in radia Sora, Monika Tavčar.

Knjigo boste lahko kupili pri prijaznih prodajalcih založbe PRIMUS.

http://www.primus.si/dogodki/vabilo-na-30-slovenski-knjizni-sejem

http://www.knjiznisejem.si/
http://4d.rtvslo.si/arhiv/dobro-jutro-prispevki/174305557 

ponedeljek, 17. november 2014

Srečanja nas bogatijo





Spoštovani,

pogosto se zgodi, da me pocukate za rokav, ter v nemajhni zadregi pobarate, če bi bila pripravljena priti v vašo sredino na literarni večer, okroglo mizo, na pogovor....
Bi, z velikim veseljem!
Vedno bolj se namreč zavedam, kako postaja knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače - pomembna. Bralci jo jemljejo v roke tudi ali predvsem zato, da bi razumeli sebe in vse, kar je bilo nerazčiščeno v odnosu do njihovih staršev.

                                         ***

Če boste utegnili, potem si vzemite čas v petek, 21. novembra, ob pol devetih. Povabili so me na TV SLO, v oddajo DOBRO JUTRO. Upam, da bom imela dovolj priložnosti, da bom o knjigi povedala kaj lepega.

                                           ***
Osebno pa se lahko vidimo na Knjižnem sejmu in sicer v sredo, 26. novembra, ob 19.00 v DEBATNI KAVARNI. Z menoj bo kramljala novinarka Radia 1 in radia Sora, MONIKA TAVČAR




naj bo dan prijazen in lep,
Milena Miklavčič
http://jutri-2052.blogspot.com/
http://klekeljni.blogspot.com/

GSM 064 110466




ponedeljek, 20. oktober 2014

LITERARNI VEČERI

TEDEN, KI JE PRED NAMI, BO ZELO PRIJAZNO ŽIVAHEN.
-------------------------------------------------------------------------------------------------
Jutri, v torek, 21. oktobra ob 18.00 uri, se vidimo v knjižnici na Viču, 

v sredo ob 18.00 uri v knjižnici v Sevnici 


in v četrtek, 23. oktobra ob 18.00 uri v Knjigarni MK v Mariboru.



sreda, 01. oktober 2014

14. F 3 Ž O

http://www.f3zo.si/ljubljana/natecaji/literarni-natecaj/rezultati/#odrasli
Društvo upokojenih pedagoških delavcev Slovenije že več let zapored- v okviru F3ŽO- poskrbi vse potrebno v zvezi z literarnim natečajem. Na letošnjem 14. festivalu za tretje življenjsko obdobje smo bili v kategoriji odraslih nagrajeni trije: drugi je bil Rudi Mlinar, tretja Ivana Vatovec, prvo mesto je pripadalo moji malenkosti.
Organizatorji so se nam zelo lepo posvetili, organizirali so literarno srečanje in predstavitev, kjer smo se polni Mali Galeriji v CD predstavili skupaj z mladimi nagrajenci. Od teh mi je najbolj segel v srce Jakob (vidite naju tudi na fotki), o sebi in o mami je napisal prečudovito razmišljanje.
Ponovno sva se srečala z Rudijem, malo smo poklepetali, prisluhnili glasbi in na ta način zaokrožili lep in prijeten dan.


Literarni natečaj za starejše


1.     Mesto



VSAKDANJICE IZ SIVKE IN ŽAJBLJA (izbor)

Pri prvem hrastu
Zavijte na levo –
Pa ste tam!

Predpasnik z rdečimi pikami
Že kar nekaj časa vam želim povedati zgodbo o predpasniku. Ja, ja, saj vem, muzate se, a nič zato. Ko si ga nataknem, sem res videti kot bi ravnokar ušla iz kakšne zgodovinske čitanke, pa kaj?!
Zdijo se mi kot nekakšni starodobniki, kajti če zaprem oči, zavoham, da še zmeraj dišijo po dobri kurji župci, svinjskih parkljih v sladki repi in smoli, ki se je držala butaric, s katerimi se je nekoč kurilo v peč.
''Nam lahko spečeš krompir?'' me je zadnjič prosil Mali, in to v isti sapi, kot je napovedal prihod svojih prijateljev s katerimi bodo malo posedeli v kmečki sobi.
Pridno, brez odvečnih pripomb (kar je redko) mi je pomagal olupiti krompir, korenje in kolerabo. Potem je vse skupaj dobro opral, posolil in stresel na raztopljeno maslo, da je glasno zacvrčalo. Drobnih kapljic, ki so se nagajivo prilepile na ploščice nad pultom, ni opazil. Medtem ko so se prijatelji glasno in bučno zbirali, se pozdravljali in butali s komolci, sem se po tihem muzala, kajti večino sem poznala še iz časov, ko so lulali in kakali v plenice in se drli kot srake, če jim je kdo izmaknil najljubšo igračo.
»A bo kmalu pečeno?«pomoli Mali nos skozi kuhinjska vrata. Ravno sem iskala kuhinjske krpe, da se ne bi opekla, ko bi krompir odnesla po stopnicah.
»Ej, babi, da se ne prikažeš v birtahu!«je nenadoma vzkliknil, ko je videl, da sem ga še kar naprej imela na sebi.
»Vsi se ti bodo smejali, boš videla. Danes nobena ženska ne uporablja te starine,« je še dodal in zavijal z očmi.
Pa so se res muzali. Eni bolj na glas, drugi manj.
»Naša mami bi se raje vdrla v tla kot da bi imela prepasano to smešno staroversko reč,« reče Skuštranec, ki je tudi drugače rad jezikal o vsem, kar mu je padlo na pamet. Mičkeno presenečena sem izvedela, da njihove mame predpasnikov sploh ne poznajo.
»Nočejo biti smešne in videti stare sto let,« so mencali v en glas, meni pa so dali vedeti, da sem, prav zaradi tega, ker ga nosim, čudna, če ne čudaška.
Pozneje, ko sem bila sama, so mi spomini poleteli v čase, ko je bila živa še stara mama. Predpasnik si je slekla le, ko je šla zvečer spat. Po navadi je nosila kar dva: enega zato, da se drugi ne bi umazal. Oba sta bila črne barve, narejena iz klota, ripsa, morda je bil vmes kakšen tudi iz bombaža, ne spomnim se. Ob praznikih si je nadela belega, poštirkanega. Satenast je bil malo boljši, nosila ga je le, ko je šla na vas, v trgovino ali po opravkih. Včasih me je vzela s seboj in ko sva srečali kakšno, ki je bila brez njega, je zavihala nos, zmajala z glavo in dejala, bolj sebi kot meni:«Pri tejle pa živijo od zraka, očitno ni vajena delati.«
Predpasnik ji je pomenil tudi nekakšen zunanji dokaz, da ne sedi križem rok, da gara in da je obenem varčna, saj ji ni vseeno kako bodo zasvinjane obleke, katerih si, več kot eno ali dve, ni mogla privoščiti.
Za peti rojstni dan mi je podarila prvi predpasnik. Bil je rdeče barve, posejan z belimi pikicami. Čipke, ki so obkrožale zgornji del, so bile iz Trsta. Od tam jih je prinesla teta Roza. Pred mrkimi in zadirčnimi cariniki jih je skrila pod številna krila.
Zadaj, na hrbtu, sem si lahko zavezala veliko pentljo, s katero sem pogosto pometala po tleh.
Zelo rada sem se vrtela pred ogledalom.
»Sedaj sem že velika in ti lahko pomagam!« sem vzkliknila.
»O, to pa ne! Lahko se boš umazala,« je protestirala stara mama. Morala sem si natakniti še njen predpasnik, takega, za vsak dan, ob katerega sem se nenehno spotikala.
Naučila me je, kako primeš rob z dvema prstoma, da si potem lahko obenj obrišeš roki, zabičala mi je, da ga moram imeti zmeraj na sebi.
''Oblačila, ki so popackana s hrano, so grda in noben fant te ne bo maral,'' mi je v šali zagrozila.
Predpasniki so z menoj rasli, saj mi je vsako leto, ob rojstnem dnevu, podarila novega. Vsi so bili trpežni in uporabni, enega od njih, ki je bil na pogled zelo plastičen, a vražje  vzdržljiv, hranim še danes. In to kljub temu, da so žepi ob stiku z vročo pečico, že nekajkrat veselo zacvrčali in se na več mestih stopili.
Najbolj mi je pri srcu tisti predpasnik, na katerem piše'' Samo danes, potem sem pa cel mesec frej''.
 Ko ga obesim na kljukico za vrati, se mi zdi, da me stara mama poboža po laseh in mi reče:«No, si že pridna, si že pridna…«

petek, 26. september 2014

''SOCIALNI TEDEN'' JE PRED VRATI



 http://socialniteden.si/





Predzadnja septembrska nedelja je bila topla, sončna in polna veselja, ker je bila narava -končno spet - prijazna do nas. Preživela sem jo na Brezjah, kamor me je ob petnajsti obletnici vikariata povabil Aleksander, eden od vojaških vikarjev.
 ''O tem, kar veš in pišeš, boš kaj povedala našim vojakom,'' mi je rekel, ko sva se po večletnem premoru (nekoč je kot kaplan služboval v naši, žirovski župniji)ponovno slišala.
Naneslo je, da sva se naslednji dan s sosedo Mico usedli h kavi, beseda je dala besedo, pa ji zaupam, med kakšnimi prijetnimi fanti in dekleti sem bila.
''Ja, kaj si pa tam počela?'' jo je zanimalo.
Razložila sem ji, da smo se pogovarjali o medsebojnih odnosih, v kramljanje pa sem vpletla tudi zgodbe, ki sem jih zbrala v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Malo da ni padla s stola.''Na Brezjah si se drznila govoriti o spolnosti?!''
Vidno je pobledela in se pokrižala.
Nisem vedela, naj se smejem ali jezim.
''Pa saj smo se pogovarjali na povsem lep, spodoben in dostojanstven način,'' sem ugovarjala.
A se ni dala zmesti. Moje dejanje je v svoji glavi že označila kot ''zelo grdega'' in neprimernega, in ko se je potem na hitro poslovila, še zmeraj ni mogla skriti svoje zgroženosti.
Mar res obstajajo kraji, kjer se o spolnosti ne smemo pogovarjati? Nanjo lepiti napis ''tabu tema''? ne glede na to, da se ljudje z njo – tako ali drugače- srečujemo vsak trenutek, vsak dan. Zakaj še zmeraj igramo čistune in se sprenevedamo? Mar naše otroke prinašajo štorklje? Mar se želita mož in žena, ko se stisneta drug k drugemu, pogovarjati le o vremenu?
Moje misli so kasneje, ko sem lupila krompir za kosilo, poletele daleč nazaj, v mladost. To so bili drugi časi, dosti bolj togi kot so današnji. Moji in še marsikateri drugi starši pa so se do spolnosti obnašali podobno kot soseda Mica. O njej se ni nikoli govorilo, znotraj družine pa sploh ne.
Imela sem srečo, da sem bila radovedna in vedoželjna, ni me bilo moč ustaviti in kar naprej sem postavljala neprimerna vprašanja.
''Da se ne boš pozabila spovedati!'' mi je naročala mama, meni pa se ni niti sanjalo, kaj bi naredila narobe.
Danes se sprašujem, bi morda morala takrat, ko me je spovednik vprašal, če sem imela tudi kaj ''grešnih misli'' povedati, da so se v moji najstniški glavi, polni vragolij, včasih našli tudi fantje? A ker z njimi nisem ''počela'' nič grdega, sem modro molčala.
Zelo mlada sem se poročila, rodili so se štirje otroci, in ko so mičkeno odrasli, se mi je ponudila možnost, da za radio Sora naredim serijo oddaj o ''starih časih.'' Iz teh so se pozneje rodile ''Usode'', ki pa jih za Gorenjski glas pišem še danes.
Imela sem srečo, da sem na enem delovnih srečanj spoznala starejšo gospo, zelo živahnih in nagajivih oči. Imela je okoli devetdeset let, bila pa je, kakšna sreča in radost, brez dlake na jeziku. Njene zgodbe iz mladosti, pa o fantih in dekletih, s katerimi se je družila, so bile polne vragolij, smeha in drobnih namigov.
''Kako ste se pa imeli radi?'' me je zanimalo.
Za trenutek je zadržala sapo, videlo se je, da jo kaj podobnega ni še nikoli nihče vprašal.
''A ti ne veš, da je o teh rečeh nespodobno govoriti?'' reče čez čas.
Od samega veselja, da je dobila poslušalko tudi za ''prepovedane reči'', se je počasi odprla, iz nje so se pričele vsipati pripovedi,  kakršnih pred tem nisem še nikoli slišala.
Takrat, bilo je enkrat maja pred več kot 25 leti se mi ni niti sanjalo, da bom medsebojnim odnosom nekoč in danes posvetila dobršen del življenja.


2.
Ko se oziram na prehojeno pot, vem, da ni bilo lahko. Dregnila sem v področje, o katerem se je kvečjemu šepetalo, zlepa, oziroma nikoli pa se o rečeh, ki jih poznam danes, ni govorilo na glas. Mnogi so ustavljali mojega cenjenega Soproga, rekoč, da bi bilo dobro, ''če bi ženo vzel v roke, ker hodi po hišah in sprašuje traparije''. Na srečo je dobro vzgojen in mu kaj takšnega ni padlo na pamet.
Znanje o spolnosti se je v času prvih šestdesetih let 20. stoletja, strnilo v en sam nasvet, ki so ga dale (ali pa tudi ne) matere svojim hčerkam na dan poroke:''Tistih pet minut, ko bo mož legel k tebi, boš že potrpela...''
Da so predniki, ki so takrat živeli, o spolnosti vedeli zelo malo ali nič, je dejstvo, ki mu je težko oporekati. Leta 1908 je škof Jeglič na željo slovenske duhovščine, ki se je zavedala v nebo vpijočih problemov, s katerimi so se v praksi ukvarjali,  napisal več priročnikov, med njimi tudi enega za zakonce. Njegovo dobrohotno delo pa je med takratnimi liberalci doživelo veliko zelo ostrih in glasnih kritik. Obtožili so ga celo, da je ''pornograf''. Cerkvena oblast je zaradi pritiskov potem ''potegnila'' priročnik iz obtoka na tak način, da so vsakemu, ki ga je prinesel nazaj, plačali več, kot je prvotno dal zanj.
Še v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja- marsikje pa še dandanašnji – je bilo vse, kar se je dotikalo spolnosti- greh in nespodobno. O njej se niso pogovarjali, razen, morda, ko se je kvantalo. Ali pa, ko so starejše, že izkušene ženske, same, brez nepotrebnih ''ušes'', pri kakšnem od kmečkih opravil razpredale o svojih težavah.
3.
Pogosto me boli srce, ko ugotavljam, da se mnogim danes niti sanja ne o tem, kakšno je bilo intimno življenje babic in dedov. To, da so ''veliko delali'', ''bili večkrat ''lačni kot siti'', da so ''težko živeli'', smo pogosto slišali, brali, se učili v šoli. Pojma pa nimamo o niansah njihove intime. To pa, med drugim, tudi pomeni,  da se o stvareh, ki se tičejo telesa (da se razumemo: to ni le spolnost!), z njimi nismo nikoli pogovarjali.
 Naše babice so pogosto umirale na porodih in dedje so se morali, ker sami niso bili vešči ravnanja z otroki, poročiti v drugo, v tretje, celo v četrto. Ženske so zaradi številnih porodov, ki so jih izčrpali, izgubljale zobe. Ustni zadah je bil potem temu primeren….ker pa v tistih starih časih niso poznali gospodinjskih pripomočkov, recimo vode, kaj šele ''miksarjev'', so ženske, če so hotele nahraniti majhnega otroka, hrano najprej prežvečile same, šele potem so z njo nahranile otroka. Na ta način pa so na malčka izdatno prenašale tudi bakterije, ki so ''domovale'' v zobnih škrbinah. Dojenčki so potem pogosto umirali, ker so se nalezli različnih bolezni. Pa nihče ni točno vedel, zakaj so ''odhajali'' v nebesa, govorili so, da je ''otrok postal črn'' in je zato izpustil svojo dušico.
4.
Že od nekdaj velja rek, da če ne poznamo preteklosti, ne poznamo tudi sebe. Da je temu res tako, smo prav Slovenci vzorčni primer!
Lahko rečem, da mi je kot laiku dana sreča, da poznam – po eni strani- intimno preteklost prednikov do obisti, po drugi strani pa se z njo že vrsto let soočam preko vprašanj in odgovorov v časopisni rubriki ''Zaupnostih''.  
Vedno znova boleče spoznavam, da tisti, ki imajo težave sami s seboj, s svojimi čustvi, napačnimi odločitvami…..iščejo odgovore na napačnih krajih. Redko kdo se potrudi in jih poskuša najti znotraj lastne družine.
Namreč: ženske (matere) so pogosto odnos do moškega nasploh nehote in nevede prenašale tudi na svoje hčere. Tisti trenutek, ko spoznamo razloge za takšno ravnanje, bolje razumemo tudi sebe, svoje težave, neizpolnjena hrepenenja, bojazni, strahove, odpor…in še marsikaj drugega, kar je povezano s čustvi.
Še ena boleča točka naših družinskih odnosov je, da se med seboj sploh ne znamo pogovarjati. Marsikje raje molčijo, kot pa da bi se ''odprli'' in bližnjim pokazali, kako in o čem razmišljajo. V kaj dvomijo. Česa ne marajo. S čim se ne strinjajo.
Neštetokrat lahko vidimo, kako babice crkljajo svoje vnuke in jih objemajo, a ko bi bilo treba stisniti k sebi hčerko, sina, celo moža, takrat pa ''zamrznejo''. Enako tudi dedki.
Zmajate z glavo? Nikar. Vzemite si čas, pobrskajte po knjigi Ogenj, rit in kače, marsikaj, kar je bilo do tistega trenutka neotipljivo, bo preko zgodb različnih pripovedovalcev jasno in glasno obležalo v vaši dlani.
Pisem, ki jih dobivam danes, so včasih zelo boleča. In me pretresejo, saj pričajo, v kakšnem grozljivem pomanjkanju čustev živimo. Pogosto si posamezniki srčno želijo zgolj malo topline, nežnosti in objemov, bodisi od svojega partnerja, tudi staršev. In takšnih je vedno več. Materialne dobrine pač zlepa ne osrečijo. Vsaj za dlje časa ne.
Tudi naši predniki so bili v izkazovanju čustev zelo hladni in togi, očitno bodo minila še stoletja, preden se bomo zaradi podedovanih lastnosti ter obnašanja v svojih srcih ''otoplili''.
5.
Naši predniki so počeli pogubne reči zaradi pijače, tekanjem za ženskami, kartanja, grobega nasilja. Je danes kaj drugače?
Na nek način je. Nekoč so bile ženske navajene potrpeti, bile so vdane v usodo, okolje, v katerem so živele, pa jih je prepričalo, da tako pač mora biti.
Kaj pa danes? Domala vsak konec tedna smo priča razkošnim porokam, šampanjec teče od mize, v zraku drhti ljubezen, a kaj, ko potem gre vsak tretji zakon narazen…..
Otroke se je nekoč pogosto neusmiljeno pretepalo. Tisti, ki so morali služiti za pastirje in pesterne, so nemalokrat doživljali prave kalvarije, ki so bile na meji dopustnega.
Francka (danes je stara 102 leti) je šla služit za pesterno , ko je bila stara šest let. Na novem domu jo je sredi noči postalo strah, izmuznila se je iz hiše in se odpravila na več kot uro in pol dolgo pot skozi gozd- domov. Ko je sredi noči potrkala na vrata, jih je odprl oče- moj ded. Nagnal jo je nazaj, od koder je prišla….
Kaj pa danes? Otrokom krademo otroštvo na druge načine: mediji so nenehno polni člankov o psihičnih maltretiranjih, o pedofiliji. Zanemarjanju. Otroke celo prodajamo najboljšemu ponudniku, ki iz njih dela glasbene in modne ikone. Tudi staršev, ki preko otroka polnijo svoje neizživete ambicije, ni malo.
6.
V starih časih se je komaj vsak deseti zakon sklenil iz ljubezni. V marsikaterem zakonu sta mož in žena drug do drugega z leti razvila prijateljstvo, globoko naklonjenost in soodvisnost, zaradi česar se je otrokom zdelo, da sta ''najboljši par pod soncem''.
Danes nam knjižne police ponujajo na tisoče kilometrov knjig o duhovnosti(ezoteriki), pa sodobnemu človeku, zlasti ženski, to ne pomaga dosti. Srečo iščejo v Indiji, pa med različnimi guruji, ki prihajajo v Slovenijo, zavedajoč se, da smo idealna tržna niša za njihove nebuloze.
Nekoč so imele ženske eno samo zatočišče: verovale so v Boga, se mu priporočale, molile in upale, da jih bo uslišal.đ
7.
Trdno verjamem, da ima vsak človek v svojem življenju neko prav določeno nalogo. Zdi se mi, da je moja ta, da obiskujem ljudi, ki so mi pripravljeni povedati svojo zgodbo, istočasno pa o slišanem potem pripovedujem drugim. Pa ne zato, da bi jim ''kradla čas'', temveč zato, ker si srčno želim, da bi preko teh zgodb bolje spoznali sebe in znali potem bolje in lažje reševati probleme, ki jih sodobni človek nima malo.
Ker poznam preteklost, lažje govorim o sedanjosti. Ker vem, kako so živele babice, lažje razumem njihove hčere in vnukinje.
Zavedam se, da o medsebojnih odnosih še zdaleč ne vem vsega. Tudi ne pričakujem, da se bodo tisti, s katerimi pridem v stik, z menoj povsem strinjali.
Nasprotno!
Srčno si želim, da mi, magari, ugovarjajo, vendar ob tem pričakujem, da se bodo raziskovanja lotili sami. če ne zaradi drugega, zato, da se bodo lažje soočili s podedovanimi travmami, ki jim delajo sive lase.
Življenje ni copy- paste, prav tako ne FB všečki, komentarji na forumih. Premalo se zavedamo pomena družine in dobrih medsebojnih odnosov v njej.
Da jih dosežemo, je prva stvar, ki jo moramo zavreči, ta, da nehamo pometati pod preprogo stvari, ki nam v družini niso všeč. Odkrita beseda zmeraj lepo mesto najde. Pogovor pa sploh!
8.
Včeraj sem bila na prvem obisku v okviru ''Socialnega tedna'' in sicer na Sovodnju. Zbrali smo se v prostoru društva upokojencev in pokramljali. Zbrani, ki so še pomnili čase, o katerih pišem, so med pripovedovanjem pogosto prikimavali.
Vesela sem bila, ko so mi zatrdili, da bodo spominom na ''stare čase'' in njihovim intimnim zgodbam, posvetili še kakšno skupno srečanje.
Upam pa, da bo teh ''majhnih korakov'' vedno več, ker bomo le tako lahko dali preteklosti tisto piko na i, ki si jo zasluži.
Mar ni žalostno, da o materialni zgodovini vemo ogromno in še več, o intimni pa manj kot nič?
Mar ni žalostno, da je bila knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače prva, ki si je ''drznila'' poseči tudi na področje zamolčanega?
*
Upam, da sem na kratko dovolj razumljivo povedala, zakaj sem za čas ''Socialnega tedna'' izbrala prav to- še zmeraj tabu temo.

ponedeljek, 22. september 2014

torek v Kopru

Prijazno vabilo za vse Primorce, pa tudi za tiste, ki so te dni na dopustu na slovenski obali!
V TOREK, 23. septembra, ob 18.00 uri v Knjižnici v Kopru, v čitalnici Fulvia Tomizze, Čevljarska ulica 22, bomo govorili o Ognju, riti in kačah.

-----------------------------------------------------------------------

petek, 12. september 2014

Ogenj, rit in kače niso za igrače je postala knjiga vseh ljudi



Knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače še zmeraj sodi med najbolj brane v slovenskih knjižnicah.

Milena je prva (pre)drzna raziskovalka, ki je dregnila v zelo občutljivo temo medsebojnih odnosov naših prednikov, kar se pred njo ni upal nihče. 


Napisano je naletelo na izjemen odmev med Slovenci, toplo jo priporočamo tudi kot učni pripomoček za učitelje pri zgodovini in državni in domovinski vzgoji ter etiki na osnovnih in srednjih šolah. 


Zakaj je postala knjiga, ki je sicer izšla v samozaložbi in praktično nima nikogar, ki bo jo tržil  ali ji kako drugače pomagal, da najde pot med bralce, tako uspešna?


Odgovor leži na dlani: glas o tem, da jo je vredno brati, gre še zmeraj od ust do ust. Po njej segajo celo tisti, ki knjige zlepa  ne vzamejo v roke. 


Redke so knjižnice, kjer za Ogenj, rit in kače niso za igrače ne bi imeli vrste pri izposoji. 
Različna pisma, ki prihajajo na naslov pisateljice pa pričajo, da so bralci z napisanim zadovoljni tudi zato, ker lahko potem bolje razumejo različne skrivnosti, ki so se ''držale'' medsebojnih odnosov znotraj njihove primarne družine.


Veseli smo ''ljudskosti'', ki se je prijela knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Malo katero knjižno delo zadnjih let se lahko pohvali s tolikšno berljivostjo.

Naj bo dan prijazen in lep,
založba JUTRI 2052, k.d.
http://jutri-2052.blogspot.com/
GSM 064 110466