Objave

Prikaz objav, dodanih na september, 2013

zrno, ki raste iz zemlje, ne iz besed

Slika
Ne vem točno, a mora biti že zelo dolgo, ko sem prvič slišala tisti znani stavek ''Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.'' Ne vem, če so še kakšne druge besede name naredile takšen vtis kot prav te. Pravzaprav si jih nikoli nisem predstavljala v religioznem smislu, zmeraj – bolj kot ne- življenjsko in zelo prizemljeno. Danes, ko so za menoj že desetletja in sem bila- skupaj z omenjenim motom življenja- že neštetokrat na preizkušnji, trdno verjamem, da ne bi bila to, kar sem, če ne bi imela že omenjenega zaupanja vase- zelo realnega in prizemljenega, prav nič sanjarskega. Prvi pogoj zato, da si gradimo zaupanje vase, je, da nismo leni. Lenoba misli, duha, predvsem pa naših rok, je pogosto poglavitni krivec, da nasedemo na milo doneče floskule in agitiranja govorcev, ki nas poskušajo spraviti pod okrilje svojega besedičenja. Mamljive obljube, ki v takšnem primeru delujejo medeno in lepljivo, zameglijo možgane, predamo se v želji, da bo že kako, da nam

prvi dan v soli

Slika
Gašper se premetava po postelji, brca odejo in mrmra v blazino. Sanja hude sanje. "Ti že pokažemo, ker si nas polomil! Bili smo lepo ošiljeni in zloženi v torbi." "Tudi jaz imam nekaj pripomb," se je oglasil zvezek. "Samo poglej ta oslovska ušesa! Vsi se mi bodo smejali, ko me bodo videli."   "To ni nič," so rekle copate.   "Pred šolo nas je namočil v prvi luži." "Ha, ha, ha, kaj se razburjate!" je zaklicala radirka.   "Pomislite, mene je razrezal, me slišite, razrezal me je!"   "Nekaj neverjetnega, ta otrok!"   "Brez vsake olike!" so zaklicali v zboru. "Maščevati se mu moramo," je zaklicalo ravnilce in spečega Gašperja tlesknilo po roki. "Ne, ne, nikar!" je v spanju zavpil Gašper, se sunkovito obrnil in padel na tla. Pomel si je zaspane očke in prestrašeno pogledal okrog sebe. Potem se je spomnil na sanje. "Očka,