Google+ Followers

sreda, 20. marec 2013

ko v srcu zdrsnem mimo




Prikazal se je popoldne, ravno je pričelo pršiti. Dež, ki je počasi polzel iz razvlečenih oblakov, je škropil po že razmočenih tleh. Le sem in tja je bilo videti kakšno zaplato umazanega snega, pomešanega s peskom in soljo.
Gledala sem skozi okno, z rokami naslonjena na polico in štela kaplje, ki so se ujele na okenski šipi.
Pes je bil star in slaboten. Čeprav ni bilo hladno, se mi je zdelo, da se je tresel od mraza. Po ulici so hodili ljudje, toda nihče se ni niti na za hip ozrl nanj, ko je postopal okoli prehoda za pešce, kot da ne bi vedel, kam bi se dal.
Potem je nenadoma prečkal cesto, rep, s katerim je mlahavo opletal sem in tja, je bil od daleč videti smešen in nebogljen. Moški z brado in črnim klobukom je prestrašeno odskočil, ko je pes šel mimo. Nekaj otrok je strmelo vanj, vendar niso imeli več kot toliko časa, da bi se mu posvetili, ker so se igrali z mobilnim telefonom in eden od fantov je drugemu grozil s pestjo.
Pes se je počasi pomaknil pod balkon, tam so bile mize in nekaj stolov ki jih še zmeraj nisem pospravila v klet, res sem bila nemarna. Utrujeno se je ulegel na razmočen predpražnik, glavo je za trenutek položil na šape, zdelo se mi je, da bo zdaj zdaj zadremal.
»Ničesar mu ne daj jesti,« je rekel Janez, ko je vstopil v sobo in ga gledal skozi balkonska vrata.
»Zakaj ne? Mar ne vidiš, kako ubog je?«
»Ne trapaj. Lahko je bolan. Nevaren. Kaj, če te ugrizne, potem ti bo žal.«
Skomignila sem z rameni.
V tistem trenutku je pes obrnil glavo in me pogledal s svojimi vlažnimi in vdanimi očmi.
Stopila sem v kuhinjo, od kosila je ostalo še nekaj makaronov in mesnega preliva. Vse skupaj sem stresla v plastično posodo, ki sem jo našla v spodnjem predalu, med zajemalkami in lesenimi žlicami.
Videlo se mu je, da je lačen. Zdelo se mi je, da je celo pomahal z repom, a nisem bila povsem prepričana.
Nataknila sem škornje in se zavila v toplo bundo. Poiskala sem šal in si ga ovila okoli vratu.
Previdno sem odprla vrata. Pes me je gledal, a se ni premaknil. Skodelica, ki sem jo držala v roki, se mi je neopazno tresla.
»Kaj pa, če je res nevaren? Tako, kot je rekel Janez?«
Ustavila sem se več kot dva metra pred njim. Od blizu je bil videti še bolj klavrno kot iz varnega zavetja sobe. Skodelico sem postavila na tla in jo počasi pomikala proti njemu.
Janez, ki me je opazoval izza vrat, je krilil z rokami in se trkal po čelu.
»Kar naj te šavsne, ampak jaz te ne bom odpeljal k zdravniku, o, ne bom!« so govorile njegove oči, s katerimi je z vsem besom streljal po meni.
Nenadoma se je pes poskušal postaviti na noge. Nagonsko sem izmaknila roko in za trenutek se mi je zdelo, da bom izgubila ravnotežje in se prevalila na tla.
Toda pes se je vnovič sesedel vase, svojega pogleda pa, kot da ni želel odmakniti s skodelice. Ne vem od kod sem vzela toliko poguma, nenazadnje je ves svet vedel, da se bojim psov kot hudič križa, skodelico sem mu porinila tik zraven gobca, na pol odprtega, toliko, da se mu je videl tudi jezik, ki je silil preko sprednjih zob.
Zdelo se mi je, da mi je prikimal. Odobravajoče. Prijazno. Mogoče celo hvaležno, kaj pa vem. S psi še nisem imela dosti opraviti. Previdno je povohal, morda se mi je sanjalo, nisem povsem prepričana, ampak v očeh se mu je nekaj zganilo, kot bi se mu povrnilo življenje.
Nagnil je glavo, povohal še enkrat in potem zagrabil kos mesa, ki je plaval v juhi med rezanci.
Nepremično sem čakala, kaj se bo zgodilo. Bolečine, ki se mi je iz otrple noge selila proti mečem in naprej do kolkov, nisem niti čutila.
»Ubogi pes, nihče ga ne mara …«
Ko sem hotela vstati, je dvignil pogled izza sklede in me vdano gledal. Nikoli nisem povsem razumela tistih, ki so živali nenehno objemali in jih ljubkovali, vendar bi v tistem trenutku, če se bi lahko povsem rešila strahu, stopila do njega, se ga oklenila okoli vratu in stisnila k sebi.
Nasmehnila sem se mu, on pa je za spoznanje dvignil rep, verjetno mi je hotel pomahati in mi reči, naj ne odhajam, da potrebuje le še minuto ali dve časa, da pride k sebi, potem pa bo vse drugače.
Na keramične ploščice pred vrata, ki so vodile na teraso, sem vrgla staro odejo, rdeče vrtnice, ki so nekoč krasile volnene niti, so že zdavnaj zbledele in so bile videti kot razlezene packe.
Napeto sem čakala, kaj bo storil.
Janez, ki je stal med kuhinjskimi vrati, je zmajeval z glavo, bentil, da me raje vrže čez prag, kot dovoli, da se garjavi pritepenec uleže na odejo.
»Ni garjav,« sem protestirala.
»Seveda je. Garjav, pa tudi umazan. Smrdi. Lahko ima tudi steklino in druge bolezni.«
»Tebi se meša. Nikogar ne maraš, razen sebe, zato gre.«
»Ti si vztrajala, da gre mama v dom. Sebe poglej, avša avšasta.«
»Tvoja mama je morala tja. Doma ni bilo nikogar, ki bi jo lahko negoval.«
»Lahko bi pustila službo, če bi ti bilo kaj zanjo …«
»Ti si nor. Dobro veš, da tega ne bi mogla storiti. Kdo bi pa potem plačeval položnice?«
»A za tega nemarnega cucka ti je pa mar, kaj?!«
Kot da bi pes čutil, da govori o njem, se je vzdignil in se otresel. Slap drobnih kapljic je odneslo po preprogi in po časopisu, ki mi je, medtem ko sem zadremala v ležalniku, padel na tla.
Še zmeraj je bil šibak, kljub temu pa je zmogel toliko moči, da se je trudoma premaknil proti odeji, me še enkrat hvaležno pogledal, nato pa se je počasi ulegel in položil glavo na sprednji šapi.
Narahlo sem se ga dotaknila in ga pobožala. Niti trznil ni.
»Samo poglej, same kosti so ga,« sem vzkliknila in pomignila Janezu, naj pride bliže.
»Rekel sem ti, da ga naženi,« se je zadrl iz kuhinje, nato je z vso močjo zaloputnil z vrati za seboj.
Pes je potem ostal, kakopak.
Nenehno je hodil za menoj in me spremljal na vsakem koraku.
Ko sem za hip obstala, je obstal tudi on. Včasih se mi je zdelo, da mi bere misli. 
Kot na primer včeraj zvečer.
»Kje so spet moji copati?« sem zaklicala proti vratom, ki so vodila v kuhinjo. Odkar je bil pri hiši pes, si je Janez omislil ključavnico in se vsakič, ko je naju zaslišal, zaklenil.
»Briga me. Kamor si jih dala, tam jih še poišči.«
Pes se je dvignil in odšepal proti peči. Z gobcem je razmetal škatle, v katerih sem hranila igrače in ko je našel copate, jih je prinesel in jih predme spustil na tla.
Nasmehnila sem se mu in ga pobožala.
»Priden,« sem zašepetala in ga še kar naprej gladila. Dlaka ni bila več medla in brez življenja, malo se je že poredil in tudi rebra mu niso štrlela na vse strani.
Popoldan, ko sem se kot po navadi ulegla na ležalnik, da bi malo zadremala, mi je naslonil glavo na kolena in obmiroval.
Nekaj toplega in nežnega je pobožalo mojo dušo. Obrnila sem se vstran in obrisala solze, ki so se nabrale v očeh.
Bil je četrtek, dobro se še spomnim. Vreme se je obrnilo in mrzel piš je sproti odnašal sneg, ki se je vrtinčil okoli grmičevja na vrtu.
»Sosedje se kregajo. Pravijo, da te bodo tožili, ker pes serje na njihovi njivi,« je rekel Janez med kosilom.
»Res? Meni ni nihče ničesar omenjal. Verjetno si narobe slišal.«
»Hočeš reči, da sem že gluh?! Pazi, ženska, kako izbiraš besede …«
»Kaj te je pičilo? Odkar je pri hiši pes, si postal neznosen in te je nemogoče prenašati.«
Roka, s katero sem na krožnik nalagala pečen krompir in solato, se mi je tresla.
»Prijavil te bom. Na policijo bom poklical, da si ukradla psa. Boš videla, da bom.«
»Tebi se meša. Sam je prišel. Nebogljen in sestradan. Videl si na lastne oči.«
»Čeprav. Pa bom lagal. Ja, tako bom naredil. Lagal bom. Potem bodo zaprli tebe in psa.«
Jezno je treščil s pestjo po mizi, da sta krožnika zažvenketala in poskočila.
»Nič več ti ni mar zame, kar se je k hiši pritepel ta hudič.«
»Janez, ne bodi tak. Dobro veš, da te imam rada.«
»Nimaš. Vse vidim. Nisem slep. O ne, nisem, ne!«
Roki sta mi nemočno padli v naročje.
Okoli polnoči je pričelo grmeti. Blisk, ki je preparal nebo, je prestrašil psa. Pričel je tiho cviliti, ne preglasno, kot bi se bal, da bi me lahko prestrašil.
Stegnila sem roko, samodejno kot že tolikokrat v šestdesetih letih, kar sva si z Janezom delila posteljo.
Ni ga bilo.
Kaj takega! Ne pomnim, da bi ponoči vstajal in motovilil okoli. V temi sem poiskala jopo in si jo ogrnila čez ramena. Tla so bila mrzla, kajti od takrat, ko sem v peč vrgla zadnja polena, je minilo že več ur.
Zagledala sem ju takoj, ko sem narahlo odprla vrata. Sedel je na pručki in gladil psa po hrbtu.
Nič ni govoril, le nežno in previdno je premikal dlan gor in dol. Bil je sklonjen, moj bog, kako star in utrujen je bil videti.
Imelo me je, da bi stekla k njemu in ga objela.
»Bog mi odpusti,« sem zašepetala, ko sem se obrnila in se počasi vrnila v posteljo.
Sneg pa je še kar naprej naletaval in kazalo je, da bo tako vse do jutra.

Ni komentarjev:

Objavite komentar