Google+ Followers

torek, 08. januar 2013

Zofija




Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.«
Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici.
Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi itak ni nihče verjel.
»Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan.
»Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo.
Ubogljivo sem zavihala rokave.
S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov.
»Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček.
Začudeno sem jo pogledala.
»Kako ohlapno?«
»Če res toliko kolesariš, bi morala imeti bolj čvrsto mišično maso,« je bila neizprosna.
Zasmejala sem se.
»Ne nori! Saj ne kolesarim zato, da bi zmagovala na maratonih.«
»Mogoče popiješ premalo vode?« se je po zadnjem grižljaju peciva pritaknila še Nives.
Ženske!
Lahko bi vedele, da taki pogovori za tisti dan niso ravno spodobni. Morale bi biti prijazne in ne bi smele skopariti s komplimenti.
»Slišala sem, da je eno kap, ker se je na stara leta preveč naprezala,« je dejala Alenka sočutno in me nežno pobožala po prstih, s katerimi sem nervozno cefrala papirnato servieto.
Dita se je ponovno vzravnala in me resno pogledala: »Ateroskleroza je v Sloveniji izredno razširjena in neposredno ali pa vsaj posredno povzroči skoraj polovico vseh smrti.
Ker povzroča tudi možgansko kap in odmrtje nog, je eden od pomembnejših vzrokov za invalidnost, zlasti pri starejših. Ne pozabi tega.«
Bilo mi je, kot bi me s kolom po glavi.
»Nobene ateroskleroze nimam!« sem nemočno protestirala in čutila sem, da se mi v grlu nabirajo solze.
»Mičkeno jo ima vsaka. A šele po petdesetem letu,« je bila neizprosna Tea, ki je bila do sedaj tiho in je zadnjih deset minut nekomu pošiljala smse enega za drugim.
Seveda, ona si je tako pripombo lahko privoščila, kajti do petdesetega rojstnega dne jo je ločilo najmanj sedem let.
»Ljuba moja, tudi sama dobro veš, da  si že v meni in da je tvoj hormonski sitem porušen …,« je hotela nadaljevati Dita, a sem ji vskočila v besedo.
»Z mojimi hormoni je vse, kot mora biti,« sem jo prekinila.
Prijateljice so hkrati dvignile glave in me pogledale.
»Nemogoče,« je čez čas pripomnila Alenka. »Od tebe sem mlajša vsaj tri leta in … in … ni vredno izgubljati besed.«
»Že dobro leto se filam s tabletami,« je navrgla Nives in v glasu ji je bilo čutiti razkačenost.
Simona, ki je bila še gospodična, je vsa zardela povzdignila glas:»Zofija, ti se šališ z nami.«
Zdelo  se mi je krivično in nepošteno. Mislila sem, da so moje najboljše prijateljice, a se je izkazalo, da bi me najraje pokopale, če bi me le mogle.
»Spet pretiravaš!« se je oglasila Nives, ki se je že malo umirila.
»Prišle smo, da ti pomagamo in ti stojimo ob strani, ti se pa iz nas norčuješ in se nam lažeš.«
Nemočno sem zakrilila z rokami.
»O tem, da si prekolesarila čez 3000 kilometrov, ti verjamejo le norci, me ne!«
Dita se je vzravnala in videti je bila zelo odločna.
»Če nimaš menskih težav, je s teboj nekaj narobe. Kakšna genska napaka, na primer.«
Zdelo se mi je, da so se moje prijateljice vidno oddahnile.
»Misliš, da bo to držalo?« se je, z glasom polnim upanja, nagnila čez mizo Alenka.
»Seveda. In pri ženskah kot je Zofija, se je potrebno bati nenadnega hormonskega šoka. Lahko se ji to zgodi celo na kolesu, pod tušem, v postelji, med seksom …«
Že sem hotela protestirati, a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik.
Tea, ki je vedela, v kakšnih mukah sem se lani ločila, me je nežno objela okoli ramen.
»Vse, kar se ti dogaja, je posledica hudega stresa, verjemi mi. Me, ki te imamo rade, ti bomo še naprej stale ob strani in te podpirale. A nekaj te lepo prosimo: ne laži nam, kako ti je dobro, ko pa vse vemo, da temu ni tako. Že to je grozno, da imaš petdeset let.«
Ostale, ki so strmele vame, so kimale in v njihovih očeh je bilo polno sočutja in usmiljenja.
V tistem trenutku me je prešinilo, da sem odpovedala zmenek z Janezom in da bi lahko, če ne bi sedela Pri Petričku  s svojimi najboljšimi prijateljicami, ležala v njegovem objemu in kdo ve, kaj bi se zgodilo, ko bi me stisnil k sebi in poljubil.
V meni se je nekaj prelomilo, naslonila sem se na mizo in bridko zajokala.
Prijateljice so bile srečne. Čutile so, da njihova prisotnost ni bila zaman.

Ni komentarjev:

Objavite komentar