Google+ Followers

ponedeljek, 23. december 2013

vesel Božič in mir v srcu v letu 2014



        


          Vsako leto znova razpošiljamo dobre želje,
          delimo objeme za srečo in ljubezen,
          vseeno pa se včasih sprašujem,
          koliko pa sami naredimo zato,
          da vse lepe besede
          ne izpuhtijo med snežinkami?
          Srčno si želim,
          da bi nam letos uspelo tisto,
          kar se nam včasih zdi nemogoče:
          veliko poguma pri plezanju na visoke gore,
          pri prestavljanju mej in bregov,
         pri vihanju rokavov.
         Srečno, pogumno in drzno v letu 2014
         Vam želim,
         Milena






petek, 20. december 2013

ogenj, rit in kače niso za igrače

nekaj odlomkov iz knjige:




Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj.
Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem. Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna.
Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti,  kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali.
Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili radodarni na bolj praktične načine: ženskam, ki so se zatekle po pomoč, so pomagali s hrano ali denarjem.



Kaj je to orgazem, se ženskam ni niti sanjalo. Odnos je bil praviloma zelo boleč, saj mož zlepa ni poskrbel, da bi uživala tudi žena.
Vse skupaj je potekalo približno na način, kot je opisovala Micika (1923): ''Mož je ženi ukazal ali samo nakazal, kaj bi rad. Žena je poslušno povlekla krilo navzgor (vedeti je treba, da spodnjih hlač niso nosile), nato se je ulegel nanjo, spustil hlače, povezane z vrvico, na tla in na hitrico opravil. Žena je morala ležati pri miru. Mož je bil, tako kot vsi ostali, prepričan, da lahko aktivno sodelujejo samo lahke ženske. Vsakič, ko se je spravil name, je moral tisto (seme) spustiti noter. Bog varji, da tega ne bi storil! To bi bil velik greh! Spominjam se, da me je enkrat k sebi poklical župnik in me vprašal, kaj se pri nas dogaja, ker že več kot dve leti nisem zanosila. A moža morebiti siliš, da ga potegne ven? je kričal name. Bila sem vsa trda, toda pri vsem, kar mi je bilo sveto, sem mu prisegla, da tega ne počnem. Možu tudi na kraj pameti ne bi padlo, da bi se zaradi mene odrekel užitku!''
To, da je žena pokorna možu, so včasih razumeli dobesedno. Ženska ni imela nobenih pravic – razen, seveda, treh: da je bila gospodinja, da je rojevala otroke in dajala možu užitek.
''Naša mama je bila zmeraj tepena, kadar se očetu ni hotela vdati,'' so mi razlagali mnogi sogovorniki o na videz preprostih, a obenem silno zapletenih odnosih, ki so vladali med starši.



Marija (1917) je služila na neki kmetiji, kjer je bila gospodinja dobrega srca. Radodarna je bila tudi do dekel. Ob nedeljah so se dogovorile, kdaj bo kakšna šla k maši in gospodinja je potem vsaki posodila spodnje hlače, da je v hladu božjega hrama ni zeblo.
"Moški so občasno nosili gate, ni pa bilo nujno. Spredaj so bile preklane in zato zelo zračne. Hlače so imeli zvezane le z vrvico, čez pa si je lastnik nataknil predpasnik, ki je bil pogosto višnjeve barve. Možje, ki sem jih poznala, vse življenje niso obuli nogavic.
Ženske so si po navadi spletle kito enkrat na teden, lase pa so si umivale le na približno tri mesece, nekatere tudi redkeje. Pozimi, po porodu, v času menstruacije pa so se držale daleč stran od vode. Govorilo se je, da bi se zaradi mokrih las lahko kronično prehladile.''
Povedala mi je tudi, da ni bilo nič nenavadnega, če se je moškemu okoli vratu svetil nov ovratnik, a ko je pruštof  razprl, so se videle umazana koža in kosmatine, ki so silile izpod oblačila. Zaradi neumivanja so predniki – vsaj za naše, sodobne nosove, vajene čistoče - zelo smrdeli.
Zakmašne obleke niso nikoli prali,  pri moških je bil rokav pogosto umazan od smrklja ali pa od čikanja tobaka.  Moški so imeli v doti po dve do tri srajce in potem jih vse življenje niso več kupovali.


Poldeta pa so vzgajale tri tete. Živeli so na večji kmetiji in ena od tet je pred tem služila pri gospodi v Celovcu, zato je svoje navade o čistoči prenašala tudi na domače. Polde se je moral - kljub veliki jezi - umivati vsaj enkrat na teden. Ko so za to izvedeli prijatelji, so se iz njega norčevali in mu šlekali, da če ne smrdi po znoju, pa po babji komandi.



Najteže je bilo ženskam, ki so zaradi številnih porodov imele (za povrh) povešeno maternico in si velikokrat sploh niso znale pomagati. Po eni strani jim je maternica polzela skozi nožnico, zaradi česar so bile menstruacije še silovitejše, po drugi strani pa je bilo potrebno težave skriti moškim očem, kajti oni niso imeli prav nobenega posluha za kakršnokoli razkazovanje intimnosti. Zanimivo pa je, da se je vsem zdelo logično in normalno, če je med mašo ženski pričela kapljati kri na tla, tako je lahko vsaj župnik sproti beležil, katera ni noseča, kar je pomenilo, da ni sledila njegovim pridigarskim naukom, ki so sporočali, da je potrebno nenehno rojevati.


V Žireh smo nekoč imeli zapeljivca, ki je imel rad ženske, one pa njega. Njegov rek je bil: ''Vsaka Žirovka, ki je pametna, lahko pusti službo v Alpini in hodi okoli v pelc montlnu.'' Poročene in ledik so se lepile nanj, a kot pravi ljudski glas, predvsem zaradi denarja, zaradi ljubezni bolj malo.


Valerija: ''Med ljudmi so krožile govorice o neki Rovtarki. Bila je na zelo slabem glasu. Nikoli ji ni bilo zadosti onegavljanja. Če ni bilo pri roki možakarjev, ji je prav prišel tudi sin. Moj oče je služil na tisti kmetiji, nekoč je slišal od stranišča, ki je stalo za svinjakom, čuden smeh. Stopil je bližje in poslušal. Potem je le odpahnil vrata. Zagle­dal je to žensko. Čepela je na sekretu, sin pa ji je guncal joške sem ter tja, sem ter tja. Ko je bil otrok star deset let, ga je zvabila k sebi v posteljo. Če je prišel kakšen ljubček, ga je ta enostavno zagrabil in vrgel pod posteljo …''

Lojzka (1926): ''Svojih staršev se zelo rada spominjam. Mama je bila bolj majhna, čokata, imela je zelo močne roke. Bila je sposobna dvigniti voz, če je tako naneslo. Oče je bil lep moški, rad je pel in tudi sicer je bilo pri naši hiši precej veselo. Ni bil pa za kakšno delo, to pa ne. Mama mu je večkrat rekla, da bi bil dober za župana, ker je imel namazan jezik. Potem pa se je pričela prva svetovna vojna, šel je na fronto. Mama je kmalu po njegovem odhodu rodila in življenje je teklo dalje. Ker ni bilo denarja, je morala prodati njivo. Potem pa se je vrnil oče, a bil je bolan, zaradi krogle, ki mu je obtičala blizu kolena, tudi invalid. Začel je piti, zaradi njegovih dolgov pa so iz hleva odhajali repi. A mama ni nikoli pokazala, da ji to ni prav. Je že takšna božja volja, je govorila tudi takrat, ko je nosila mene pod srcem. Ko sem se rodila, je oče ostajal z menoj doma in me čuval, mama pa je namesto njega opravljala vsa moška dela.''


Kljub sramežljivosti, ki je bila še v 60. letih prejšnjega stoletja zelo lepa in zaželena čednost, so vseeno našli načine, s katerimi so poudarili tudi bolj žgečkljive in konkretne zadeve, ki so se dotikale intimnih odnosov med moškim in žensko.
Zelo znane so Lukove besede, s katerimi se je drugim ženskam dobrikal, medtem ko je bila njegova tik pred porodom: ''Jaz imam doma gorko peč, pa gor ne smem.'' To je pomenilo: Babo že imam, babo, pa kaj, ko ni za nobeno rabo.
Štrusov oče pa je v šali komentiral:"Škoda razora, da prazen leži."
Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi hvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi:
''Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas!'' (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.)
''Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!''


Ženskam, ki jim je uhajala maternica, so čevljarji iz usnja naredili posebne pasove. Pričvrstile so si ga med nogami, da jim maternica s svojim uhajanjem na prosto ni preveč nagajala.


Pisalo se je leto 1928, Polda in Metod sta bila dekla in hlapec na eni večjih domačij v Poljanski dolini. Želela sta se poročiti in kmet, pri katerem sta delala, se je odločil, da jima naredi gostijo. Bila sta pridna in ju je zelo cenil, zato mu ni bilo žal denarja, ki ga je zapravil za njuno poroko. A mlada dva sta bila prefrigana. O načrtih, ki sta jih imela za prihodnost, mu nista črhnila besedice. Kmet jima je celo odstopil lepo obnovljeno kajžo, v kateri sta bila nov lesen pod in kmečka peč. Nekega dne ju je vzela noč. Bilo je, kot bi se vdrla v tla. Iz kajže sta odnesla vse, kar sta le lahko. Šele čez več mesecev, okoli božiča, ko se je v rodni kraj vrnil eden od domačinov, ki je delal v Galiciji, v tamkajšnjih rudnikih, je povedal, da ju je srečal in da sta vsakemu, ki ju je hotel poslušati, razlagala, na kakšen način sta svojega gospodarja potegnila za nos.


Zanimivo je bilo, da so bili nekateri zakonci med seboj požlahtani tudi do tretjega kolena. Tako se je dogajalo, da so se otroci, ki so bili tako ali drugače prizadeti, pogosto rojevali. Ljudski glas je temu rekel, da se kri ni dobro zmešala med sabo.
Na to, koliko je bilo pri hiši otrok, je imela velik vpliv tudi vera, saj je bilo kakršno koli merkanje strogo prepovedano.




Pri spalnici sta bili obvezni dve nočni omarici, v katerih sta imela potem mož in žena vsak svojo kahlo. Med ljudmi je krožila šala, da medeni tedni trajajo toliko časa, dokler mož ne vidi svoje žene, da gre scat v kahlo. (Stranišča so bila včasih daleč stran od hiše, tudi čez cesto, in bilo je povsem razumljivo, da so imele kahle pomembno funkcijo).
Moški so imeli v predalu te omarice tudi manjšo nožičko. Z njo so si odstranili nesnago, ki se jim je nabirala okoli lulčka (dlake, sirčki…). Na ta način so se tam doli očedili, v nasprotnem primeru bi jih posledice neumivanja motile pri spolnih odnosih.


Štefka: ''Ko sem bila še otrok, je bil v Žireh en siten kaplan.  Pri meni sta se igrali prijateljici in, ker nismo imele drugega dela, smo pljuvale skozi okno. Pljunile smo mu na klobuk. Videl nas je in nas zatožil učiteljici, ta pa je povedala mami. Bila sem tepena, za kazen se tri nedelje nisem smela igrati s prijateljicami.''



Ivan:''Nekoč, ko je prišel škof birmat, me je vprašal, če znam kakšno pesmico. Pokimal sem in mu jo zapel:
… Sinoči sem bil  na Viču,
na Viču pri dekliču,
če človek smolo ima,
vrag miru mu ne da.
V sobo sem priplazil,
prav lepo jo pozdravu,
ona pa rekla je,
fantič poljubi me.
Škof je bil malo zgrožen, potem me vseeno vpraša, kdo me je tega naučil. Po pravici mu povem, da sestra.''


Štefka: ''Zelo rada bi študirala za učiteljico. Takoj po vojni so bile sanje omogočene le tistim, ki so bili pravega prepričanja. Pri nas smo hodili k maši, in to je bil moj edini zločin. Vseeno sem poprosila svojo razredničarko, da mi napiše priporočilo. Vso noč sem se premetavala po postelji, kajti radovednost o tem, kaj si misli o meni, je bila neznosna. Na skrivaj sem pismo odprla in se zgrozila, ko me je, kljub temu da sem bila odlična učenka, očrnila,  in to samo zato, ker sem bila verna. Ustrašila sem se in šla raje delat v Alpino  kot navadna šteparca.''



''…Železo so pogosto iskali z žegnano svečo tudi po ostalih delih Slovenije. Zgodilo se je, da so se morali zapeljati celo do Maribora, ker je drugod pošlo. Švercarji so imeli veliko dela, saj so hitro zavohali, komu gre za nohte. Čeprav so ponujali za spoznanje dražji material, so zmeraj vsega preprodali.
''Spominjam se politično zelo zavednega Žirovca. Potem, ko se je z uslugami nekega švercerja okoristil, ga je v zahvalo prijavil. Ko se je izvedelo, so ga vsi gledali postrani,''je povedal Janez.




Zanimive so bile tudi politične ideje, s katerimi so hranili delavstvo.
Tako je znana zgodba delavke, ki je prejela za svojo marljivost v Alpini nagrado, vodilni pa so jo prav prijazno pregovarjali, naj jo prostovoljno izroči v stanovanjski sklad za dobrobit vseh delavcev. Ker tega ni naredila, so ji začeli nagajati.
Alpinski delavci so se neštetokrat odpovedali dobičkom v dobri veri, da se žrtvujejo za dobrobit svoje tovarne. Na podoben način – z odpovedovanjem - so si uredili tudi počitniški dom v Zlatorogu pri Umagu.


Lojze: ''Pred več kot 100 leti so nasproti cerkve, v gostilni, klicali duhove. Odprlo se jim je nekakšno brezno. Menda so hitro poklicali duhovnika, da je  duhove umiril. Ko so selili grobove iz Starih Žirov na Dobračevo, na tamkajšnje pokopališče, so nekateri videli pokojnike, ki so se zgodaj zvečer sprehajali po cesti. Za Žirkom (v Bazovici) je bila med vojno ustreljena ženska. Njen duh pa ljudi straši še dandanašnji. Pred več kot tridesetimi leti se je v predelu Žirov, ki se imenuje Maršak, prikazoval križ.
Že stari ljudje so vedeli povedati, da so cerkve zgrajene na krajih, kjer je veliko pozitivne energije. Tisti, ki želijo ozdraviti, naj se pogosto zatečejo v božji hram, najraje na kakšnem hribu, in ozdravitev bo zagotovljena.''

Marija (1929): ''Stric Marko je bil zelo nesrečen otrok. Njegov oče ga je zaničeval, zato mu je ves čas metal pod nos, da je nebodigatreba, senti, ker se je moral poročiti z njegovo mamo. Čeprav je bilo pri hiši še osem otrok, ki so prihajali na svet leto za letom, je očetovo sovraštvo čutil le prvi. Velikokrat mu ni dovolil niti tega, da bi, skupaj z ostalimi, sedel za mizo. Mama mu je hrano prinašala za peč, kjer je sedel v nenehni pripravljenosti, kdaj se bo oče razjezil in vrgel vanj kakšno poleno ali čevelj. Očeta so se tudi drugi zelo bali, nihče se mu ni upal ugovarjati…''

Suzana(1947):''Moji starši so želeli zgraditi lastno hišo. Vrsto let sta sanjala o njej in ko je bila končno pod streho, stala je le nekaj deset metrov od mamine rojstne domačije, sta se začela očka in dedek prepirati. Očka je bil zelo sposoben in učljiv, v tovarni, kjer je delal, so mu omogočili, da je študiral. To pa dedku ni bilo všeč, saj se je bal, da mu bo zmanjkalo časa za delo na kmetiji. Njuni prepiri so postajali vedno bolj nasilni, nazadnje je ded zaprl cesto, ki je vodila do naše hiše. Vsi smo jokali, ko smo nalagali skromno imetje na tovornjak, toda ded je ostal trmast in neomajen. Preselili smo se v blok, v stanovanje. Starša v njem še zmeraj živita, nedokončana hiša pa je z leti žalostno propadla.''



Včasih je veljalo, da nezakonske matere delajo sebi in družini sramoto. Trdili so, da so manj vredne in da so nastavljačke. Tudi možje, posebno še, če so ga imeli malo pod kapo, so se radi obregali obnje, prepričani, da rade dajo.
Nesojene tašče so znale biti zelo strupene in so dekle, s katero se je poonegavil njihov sin, rade opravljale. Najmanj, kar so znesle na dan, je bilo, da niso za nobeno rabo, da so lene, umazane in da je prav, da se je zveza razdrla. Takšne gobezdačke je bilo treba trdo prijeti, saj ni bilo prav, da so svoj strup brez kazni raztresale naokoli.


V Gorenji vasi so pred drugo svetovno vojno imeli župnika, ki je s prižnice rad grmel nad dekleti, ki niso  bile več nedolžne, ko so se poročile. Nekoč se je ena v takšni pridigi prepoznala. Sklenila je, da bo župnika tožila za odvzeto čast in dobro ime. Na sodišču se je - tudi s pomočjo prič - izkazalo, da se župniku ni niti sanjalo, zakaj ga ravno to dekle toži. Sodnik je bil strog gospod in je lastnici že malo obrabljenega kranceljna naložil denarno kazen, pa še opravičiti se je morala.




Miha je vse življenje živel v strahu, da se bo hiše prijel vzdevek Pri tevlaču, saj je njegova žena nenehno raznašala neresnične govorice po vasi zdaj o tem, zdaj o onem. Po razmisleku se mu je zdelo najbolje, če sosede, ki so njegovi ženi govorili tevlačka, toži. A sodnik je bil razsoden mož, možakarja je prepričal, naj raje vzame v roke ženo, kot da nič krive sosede vlači po sodniji.



Tudi jaz sem dobil poziv v februarju 1943. Imel sem osemnajst let. Najprej sem odšel domov, da se poslovim od staršev. Zelo sem bil preplašen, nisem vedel, kaj naj naredim. Oče mi je svetoval, naj se pridružim Nemcem. Bal se je, da bi se maščevali, požgali dom in jih pobili.
Sosed Jože, bil je partizanski aktivist, pa mu je požugal: ''Zakaj dajete sina v smrt, k Nemcem?''
Po mojem odhodu je pobral vse, kar je lahko, tudi hrano in moje stvari. S seboj je odnesel novo blago za obleko, rekoč, da Jožeta itak ne bo več nazaj iz vojske, pa je ne bo potreboval.
Oba z očetom sva se zjokala ob slovesu. Peljal me je v Škofjo Loko, v srcu prepričan, da me zadnjič vidi.
Ko smo se 15. februarja 1943 odpeljali z Jesenic, smo žalostni in otožni zapuščali domovino. V najhujši zimi smo se ustavili v Tirolah (St.Johan in Innsbruck). Tam sem v najhujši zimi tri mesece služil arbajtdinst. Ravno v tem času sem dobil od doma pošto, da je bil sosed Jože, tisti, ki mi je ukradel blago za obleko, ubit v Žirovskem Vrhu. V moji obleki je celo nekaj dni ležal mrtev.




Z menoj ni nobeden veliko pometal, o ne! Če mi kakšen moški ni pasal, sem ga odločno nagnala. Brez pardona! Žal sem potem naletela na napačnega, nisem imela sreče. Ko je človek mlad, se iz fajnih fantov norca dela, nazadnje pa dobi izbirek. Zlato držiš v roki, pa ti drek rata, to je usoda.''
Ko je otrok, kot sem bila jaz, že v mladosti zatrt, nima v življenju nobene prave sreče. Tisto, kar se doživi težkega, hudega, poniževanj, gre za tabo, to imaš kar naprej pred očmi. Ko si zagalindran, si zagalindran.

božično in novoletno voščilo










Vsako leto znova razpošiljamo dobre želje,
          delimo objeme za srečo in ljubezen,
          vseeno pa se včasih sprašujem,
          koliko pa sami naredimo zato,
          da vse lepe besede
          ne izpuhtijo med snežinkami?
          Srčno si želim,
          da bi nam letos uspelo tisto,
          kar se nam včasih zdi nemogoče:
          veliko poguma pri plezanju na visoke gore,
          pri prestavljanju mej in bregov,
         pri vihanju rokavov.
         Srečno, pogumno in drzno v letu 2014
         Vam želim,
         Milena

ponedeljek, 07. oktober 2013

ogenj, rit in kače niso za igrače










...trud & užitki četrt stoletnega dela, prihajajo iz tiska.....
Rojstvo v kakršni koli obliki je zmeraj prijetno, če pa traja ''nosečnost'' toliko časa, kot pri tej knjigi, pa sploh...
Nekoč, ko sem prvič naletela na zgodbe, ki so pripovedovale o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov, sem spoznala, da sem ''na sledi'' nečesa, o čemer nihče nič ne ve, pa tudi kakšnih podobnih zapiskov o tej temi nisem zasledila.
Pripovedi o tem, kako so se imeli radi naši predniki, so postali moja ''pot'', po kateri sem hodila vrsto let in nazadnje prišla do ''konca'', slišano pa bo moč v obliki zanimivih in sočnih zgodb prebrati v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Dodala sem še poglavja o življenju dekel in hlapcev, o tem, kakšno je bilo na začetku 20. stoletja otroštvo dedov in babic, kako so se po 2. svetovni vojni zidale hiše. Med drugim so me zanimali odnosi med taščo in snaho, kako so se nekoč rojevali otroci, kako in zakaj so se ljudje sovražili med seboj.
Posebno poglavje je namenjeno dedu Luki, ki je bil znana žirovska legenda.
Mislim, da je knjiga na okoli 350 straneh vredna vaše pozornosti. Konec koncev si upam trditi, da podobne v slovenskem knjižnem prostoru do sedaj še ni bilo.
Milena Miklavčič

 




Knjiga izide pri založbi JUTRI 2052, stane 30€.
Naslovnica barvna, knični blok čb.
Če v prednaročilu naročite več kot 5 knjig hkrati, vam priznamo 20% popust.
Hkrati s knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače izide tudi slikanica o dečku Galu, ki je bila letos junija nagrajena na Mednarodnem literarnem natečaju v Avstriji, v Schwanenstadtu.
Cena:15€. (trde platnice)
Naročila sprejemamo na mail:
 jutri2052@gmail.com ali na GSM 064 110 466

S spoštovanjem,
Založba JUTRI 2052, k.d.





petek, 04. oktober 2013

zgodba o črki G





 
D
V daljni deželi, nekje na koncu Pravljične dežele, je nekoč živel deček. Bil je sam samcat na svetu. Mali škratek Spanček Zaspanček ga je šel včasih obiskat, vendar niti tega ni nikoli izvedel, kako mu je bilo ime. Deček ni imel prijateljev. Od jutra do večera je hodil po cestah in po mestih, toda nikjer se ni ustavil. Sem in tja mu je dobra babica podarila jabolko in mu skuhala sladko mlečno kašo. Spanček Zaspanček se je nekoč opogumil in vprašal dečka: "Povej mi, kam greš spat, ko si utrujen? Kje pišeš šolsko nalogo in kje se igraš?"
Mali osamljeni deček je zmajal z glavo. Pogledal je v tla in po licu so mu pritekle solze.
"Nikjer ne spim in nikjer ne pišem domačih nalog," je zašepetal z žalostnim glasom. Spanček Zaspanček je na široko odprl usta od začudenja.
"To vendar ni mogoče!" je končno izdavil. "Vsak otrok na tem svetu ima svoj dom!"
"Ne vem, kaj je dom. Ne vem, kaj je topla postelja in tudi tega ne vem, kako se čuti mamina dlan, ki te boža, preden zaspiš," je še enkrat ponovil deček in odšel dalje.
Spanček Zaspanček je imel dobro srce, zato so ga dečkove besede zelo pretresle.
"Nekaj bo treba ukreniti! Še v Zakajčkovo ulico skočim, potem se takoj lotim dela," si je rekel in narahlo odškrtnil vratca, ki so vodila v Blaževo sobo.
Bilo je že temno, le skozi priprta vrata je pronicala svetloba. Slišala sta se smeh in vpitje. Otroci so se lovili po hodniku, kričali in bili dobre volje.
"Kam neki sem vtaknil današnjo pravljico?" je zamrmral Spanček Zaspanček.
"V levem žepu je ni. V desnem tudi ne. Kaj pa pod rdečo kapo? Tudi tu je ni! Otroci bodo vsak čas zlezli pod odejo. Joj, kako sem živčen! Le kaj mi je bilo treba, da sem se toliko časa obiral in klepetal z dečkom," se je še kar naprej jezil.
Nenadoma je hrup na hodniku utihnil. Spanček je pokukal skozi vrata. Blaž, Tanja in Gašper so že oblekli pižame.
"Kdo bo prvi umil zobe?" je zaklical Gašper.
 "Ne grem se več," je zavpila Tanja.
"Au, boli, umakni se že enkrat, da pridem na vrsto!"
"Če ne boš takoj tiho, te uščipnem," ji je zagrozil Gašper.
"Mir, sem rekla!" se je oglasila mamica iz kuhinje.
"Vsak večer moram poslušati isto," je robantil očka.
"V tej hiši res ni nikoli miru," je še dodal in trdno zaprl vrata v dnevno sobo.
"Tik tak, tika, taka, ura je osem," so zapeli urni kazalci.
"Otroci, Spanček Zaspanček že nekaj časa čaka na vas," je tiktakala ura, "pohitite, drugače danes ne bo pravljice!"
Tanja, Gašper in Blaž se niso dosti menili za uro. Blaž je bil že malo zaspan, toda še zmeraj dovolj buden, da se je pačil pred ogledalom in si kazal jezik. Spanček Zaspanček se je medtem naslonil na okensko polico in gledal zvezde. Mežikale in utripale so, kot bi želele poleteti bliže. "Kdo ve, mogoče jim je dolgčas in so osamljene, ker so tako daleč stran od nas," je premišljeval Spanček Zaspanček.
"Mislim, da ne," se je oglasila miška Tilčka.
Pravkar se je vrnila domov in je slišala Spančka Zaspančka.
"Nebo je njihov dom," je dodala. "Tam zgoraj poznajo zvezde vsako ped, zato se dobro počutijo. Povsod drugod bi bile nesrečne in žalostne."
"Misliš?" se je začudil Spanček Zaspanček.
"Seveda," se je zasmejala miška Tilčka, "samo poglej mojo hiško. Vso dolgo zimo mi pihlja skozi špranje in tole okno! Še zmeraj ga ne morem dobro zapreti. Toda, povem ti, da je ne zamenjam za nobeno drugo. Zame je najlepša hiška na svetu zato, ker sem v njej doma." "Potem tudi mojim Zakajčkom in Zakajčicam dom veliko pomeni?"
"Stavim, da je tako," je rekla miška Tilčka. "Če mi ne verjameš, jih vprašaj. Zdi se mi, da ravnokar tečejo po hodniku in se smejejo."
Otroci so planili v spalnico, se zapodili v posteljo in se smejali na ves glas. Tanja je položila svojo punčko zraven blazine in jo pokrila z majceno odejico. Blaž je stisnil k sebi medvedka, vtaknil v usta prstek in se obrnil proti zidu. Spanček Zaspanček je opazoval Gašperja, kako je poravnal copate, si popravil pižamo, se še enkrat pogladil po laseh in previdno zlezel pod odejo. Zvil se je v klobčič in zadovoljno zagodel.
"Hej, Spanček Zaspanček, stresi že pravljico iz rokava. Zaspani smo," so rekli v en glas. Spanček je bil kar tiho. Naposled je, ko je videl, da ga začudeno gledajo, je prav po tihem vprašal: "Povejte mi, kaj vam pomeni dom?"
Otroci so se začudeno spogledali. "Dom so moja mamica in očka in moja punčka, " je povedala Tanja.
"Dom je predpražnik pred vrati in stopnice, ki vodijo na podstrešje," je rekel Blaž.
"Dom so mize, omare, obešalniki in kljuke, ki jih najdem z zaprtimi očmi," je nadaljevala Tanja.
"Veste, kaj je še dom?"
"Kaj le?"
"Dom smo mi vsi, ki tukaj živimo, tudi Spanček Zaspanček in miška Tilčka."
Blaž se je usedel na postelji. Kar naenkrat ga je spanec minil. Nikoli doslej še ni premišljeval o tem, kaj mu pomeni dom. To so bile stvari, ki so bile zmeraj pri roki, od jutra do večera in ponoči, ko se je naslonil na mehko blazino in zaspal. Ura, ki je natančno hitela šteti minute, je nenadoma umolknila.
 "Poglej, poglej," si je rekla, "kdo bi si mislil, da tem porednim pokoram dom toliko pomeni. Ves ljubi dan norijo, tekajo, se prekocujejo, celo stepejo in zlasajo se sem in tja, sedaj pa slišim, da je dom nekaj najlepšega na svetu. Hja, gotovo sanjam. To vendar ni mogoče," si je mrmrala ura.
Spanček Zaspanček je stopil od enega do drugega in jih pobožal po licu.
"Veš kaj," je zaspano zašepetala Tanja, "danes ti ni potrebno pripovedovati pravljice."
"Res je," je pokimal Gašper. "Pogovarjali smo se o domu, to pa je lepše kot najlepša pravljica o pravljični deželi."
Spanček Zaspanček je bil tiho. Le pokimal je in mislil na samotnega dečka, ki sam samcat tava po praznih ulicah nekje daleč na koncu Pravljične dežele.
Ko so otroci zaspali, se je po tihem izmuznil skozi vrata.
"Že vem, kaj bom storil. Povabil bom dečka, da bo prišel na obisk. Zakajčki in Zakajčice so dobrega srca in mislim, da ga bodo veseli.''
 Kaj pa vi, dragi moji otroci? Kaj vam pomeni dom? Ste že kdaj premišljevali o tem? Ali so to le črke, postavljene druga zraven druge? Ali je to hiša z rdečo opeko na strehi? Mogoče je dom tudi za vas nekaj, kar nosite v srcu s seboj, kamorkoli vas že zanese pot?

ponedeljek, 23. september 2013

zrno, ki raste iz zemlje, ne iz besed


Ne vem točno, a mora biti že zelo dolgo, ko sem prvič slišala tisti znani stavek ''Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.''
Ne vem, če so še kakšne druge besede name naredile takšen vtis kot prav te. Pravzaprav si jih nikoli nisem predstavljala v religioznem smislu, zmeraj – bolj kot ne- življenjsko in zelo prizemljeno.
Danes, ko so za menoj že desetletja in sem bila- skupaj z omenjenim motom življenja- že neštetokrat na preizkušnji, trdno verjamem, da ne bi bila to, kar sem, če ne bi imela že omenjenega zaupanja vase- zelo realnega in prizemljenega, prav nič sanjarskega.
Prvi pogoj zato, da si gradimo zaupanje vase, je, da nismo leni. Lenoba misli, duha, predvsem pa naših rok, je pogosto poglavitni krivec, da nasedemo na milo doneče floskule in agitiranja govorcev, ki nas poskušajo spraviti pod okrilje svojega besedičenja.
Mamljive obljube, ki v takšnem primeru delujejo medeno in lepljivo, zameglijo možgane, predamo se v želji, da bo že kako, da nam poslej ne bo treba migniti s prstom, da bodo drugi mislili in delali namesto nas. Mi pa bomo sedeli v senci, jamrali ob pivu in cigareti ter se s prezirom ozirali proti tistim, ki so drugače misleči.
Veste, saj Slovenci nismo bili od nekdaj takšni pišmeuhi do lastne, intimne usode, do lastnega samozaupanja. Duh je ušel iz steklenice pred desetletji, ko se je ideja o tem, da bomo poslej vsi enaki in enakopravni, ne glede na to, koliko bomo kot posamezniki k temu prispevali, začela širiti kot smrtnonosen virus. Bil pa je sila dobrodošel hlapcem in deklam, zatirani kasti, ki je kar naenkrat začela uživati svobodo z veliko žlico.
Pa ne le to: v trenutku, ko so dotični v novo nastajajoči državi dobili – kot neuki in na pol pismeni- v roke oblast, so najprej maščevalno in z besom uničili svoje gruntarske gospodarje, šele nato so pričeli pretkano piliti floskule, različna politično obarvana gesla, s katerimi so, kot z opijem, filali ljudstvo, ki si je takšne besede v vsesplošni bedi želelo slišati. Prepričali so jih, da so edino oni, ki so predstavljali boga in batino, tisti, ki jim lahko dajo streho nad glavo, izobrazbo, kulturo in še vse ostale dobrine, potrebne ali nepotrebne za življenje.
Ni bilo treba dolgo časa čakati, ko se ljudje sploh niso več trudili zato, da bi sami poskrbeli zase. Čakali so, da država zgradi stanovanja, da štipendije za otroke, plača zdravnike in zdravila, postavi tovarne in ustvari delovna mesta. Namesto njih pa so razmišljali na televiziji, časopisih in na radiu.
Zgodil se je nenavaden paradoks.
Še tisti, ki so v duši verjeli v Boga, so – vsaj na zunaj- raje zaupali v Oblast, upajoč, da jih bo popeljala v socialističen raj, kjer bodo lahko sedeli, pili pivo in ležali na soncu.
Še danes, ko bivše Juge že zdavnaj ni več, nam virusa, ki uniči duha, napredek, domišljijo, inovativnost, delavnost in prihodnost vsakega človeka, ni uspelo iztrebiti.
Še več.
Deželo, za katero pravimo, da je raj na zemlji, smo do te mere opustošili, da na rodovitni zemlji- koliko jo je še ostalo- komaj kaj zraste.
Ljudstvo namreč še zmeraj brezmejno zaupa v gospode, ki jim lažejo in jih kradejo, prepričano, da jih pač nihče drug ne zmore in ne zna nahraniti in napojiti.
No, morda bi to uspelo kvečjemu kravici Pavli ali čokoladni Milki. A ta namig je na tem mestu dodan bolj kot ne za mimogrede.
Bili so redki, ki so po kdove kakšnem čudežu preživeli in niso podlegli virusu.
V nemogočih razmerah in v potu svojega obraza so se trudili z lastnimi rokami zgradili dom, in medtem ko so verniki ležali na plaži in se jim smejali v fris, so obdelovali zemljo, plačevali vedno večje davke, prenašali šikaniranja, zraven pa preklinjali svojo neumnost, a jim srce ni dalo, da bi se predali.
Ni hujših zločincev kot so manipulatorji s človekovo dušo.
Slovenci še danes, ko se svet vrti v popolnoma drugo smer kot smo (bili) vajeni, teh manipulatorjev ne morejo prepoznati.
Povprečen državljan še zmeraj verjame, da se mu je zadnjih 22 let le sanjalo, pa da se bo vsak čas prebudil in bo spet tako, kot je nekoč bilo. Da se bo kolo zavrtelo nazaj in bo ponovno teklo med in mleko, ko  bo za vse poskrbela država, kateri se bo slepo zaupalo.
Prebujanje je zategadelj mučno, boleče in trpko.
In se ga odlaga.
Bore malo jih je, ki bi znali sami poskrbeti zase. Starši so iz svojih otrok ustvarili invalide, ki niso sposobni samostojnega odločanja in preživetja. Govorili so jim, pojdite v šole, da vam ne bo treba delati. Pa so jih ubogali, kajti besede so bile sladke in neobvezujoče. Izročeni v roke učiteljem, ki so še včeraj učili temelje marksizma in samoupravljanje, danes pa matematiko in fiziko, so bili obsojeni na izgubo še tistega prgišča upanja in zaupanja vase, ki so ga morda  imeli.
Srce mi igra od sreče, ko vidim in se zavedam, da je- kljub vsemu- ogromno mladih, ki so ušli iz kalupov in ne dovolijo, da bi jim na čelo vtisnili neizbrisen pečat očetov in dedov, ki smrdi po mejah in ograjah, kateri vtesnujejo in blokirajo pot v svet, ki leži na dlani.
Zaupanje v državo in njene inštitucije je, kako paradoksalno, domala čez noč postalo biznis. Rojevale so se (in se še) takšne in drugačne nevladne organizacije, v medijih so se (in se še) predstavljajo posamezniki, ki so (bili) pripravljeni, da za tiste, ki se ne znajdejo, lovijo ribe.
Rek- nauči se loviti ribe sam- pa so pribili na sramotilni steber.
Medtem ko so (bili) državljani slepi in gluhi, žal, oprane glave niso niti sposobne razmišljati, so se jim barabe, katere so se mastile ob koritih, zase in za svoje potomce gradile vile doma in v tujini, polnile že itak prepolne bančne račune povsod, kjer se je le dalo, hahljale v brk.
Tisti, ki so že nekoč znali zavajati ljudstvo in izkoriščati njegovo že prav otroško zaupanje, to znajo, a še dosti bolj kvalitetno, tudi dandanašnji.
Kar se Janezek nauči, to Janezek zna.
Pralni stroj za pranje možganov vrtijo tudi mediji in ko nek Marsovec ali sam sveti Peter slučajno poškilita na javnomnenjske ankete, z grozo v očeh ugotovita, da so osebki, ki so zaupanje najbolj izrabljali, v srcih ljudi še zmeraj zapisani visoko na prvih mestih.
Človeška neumnost je žal neizmerna.
Z zaupanjem državljanov se gredo kravje kupčije –tako danes v svoji kolumni pravi dr. Alojz Ihan - gospodje odvetniki, ki so v imenu svojih gospodarjev kupovali deleže v podjetjih in projektih, kot bi bili njihovi. In jih pod pretvezo svoje lastnine čuvali za prave lastnike. Ki so seveda morali trdno verjeti, da dotični spoštovani odvetniki ne bodo izneverili svojih strank. Pa ne zaradi svojega poštenja ampak ravno obratno – ker so bili tako zelo zapleteni v nepoštene posle, da si ravno zaradi splošno znane nepoštenosti taki gospodje odvetniki niso mogli privoščiti nepoštenosti do svojih klientov. Ker bi jih že en namig policiji lahko stal glave.
V meni tli upanje, da je blizu trenutek, ko se bodo ljudje , ki spijo in še zmeraj verjamejo v  idole, kateri so jih že neštetokrat izdali in izkoristili, končno prebudili. In začeli vsaj malo verjeti in zaupati vase, v lastno moč in lastne sposobnosti.
Življenje niso mehiške nadaljevanke. Neštetokrat se znajdemo na kolenih, a če smo realni, če so nas naučili, da so padci nekaj, kar doživlja domala vsak, imamo vsaj kanček možnosti, da se poberemo in vstanemo. Kajti tisti, ki kot nori iščejo roke, ki jih bodo dvignile, največ izgubljajo.
Slepo zaupanje v karkoli že, je hitro pokvarljivo blago, ki ne zastruplja le srca in duše, temveč tudi naše odnose, sobivanje in prihodnost.
Pravijo, da bi moral vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju splezati na Triglav. Morda res. Pa ne toliko zaradi gore, kot zaradi sebe. Kajti med vzpenjanjem bi- v potu svojega obraza- spoznali, da moramo za vsak korak posebej uporabljati zgolj in samo lastne noge, lastno moč, znanje, pripravljenost in kondicijo.
Nihče drug ne more nadomestiti moči, ki jo nosimo v sebi.



četrtek, 12. september 2013

prvi dan v soli




Gašper se premetava po postelji, brca odejo in mrmra v blazino. Sanja hude sanje.
"Ti že pokažemo, ker si nas polomil! Bili smo lepo ošiljeni in zloženi v torbi."
"Tudi jaz imam nekaj pripomb," se je oglasil zvezek.
"Samo poglej ta oslovska ušesa! Vsi se mi bodo smejali, ko me bodo videli."
 "To ni nič," so rekle copate.
 "Pred šolo nas je namočil v prvi luži."
"Ha, ha, ha, kaj se razburjate!" je zaklicala radirka.
 "Pomislite, mene je razrezal, me slišite, razrezal me je!"
 "Nekaj neverjetnega, ta otrok!"
 "Brez vsake olike!" so zaklicali v zboru.
"Maščevati se mu moramo," je zaklicalo ravnilce in spečega Gašperja tlesknilo po roki.
"Ne, ne, nikar!" je v spanju zavpil Gašper, se sunkovito obrnil in padel na tla. Pomel si je zaspane očke in prestrašeno pogledal okrog sebe. Potem se je spomnil na sanje.
"Očka, mamica, kje sta?" je zajokal in stekel po stopnicah.
 "Ne grem v šolo!" je hlipal in se stiskal v mamino naročje. Mamica ga je gladila po laseh. Čudno se ji je zdelo, da se je Gašper premislil.
"Kaj se je zgodilo?" ga je zaskrbljeno vprašala. Gašper si je obrisal solze, pogledal okrog sebe in tiho zašepetal: "Mamica, ne boš verjela, če ti povem. Vso dolgo noč mi niso dali miru. Zbadali in ščipali so me, lasali in vlekli za ušesa."
 "Kdo vendar?"
"No ja, svinčniki, radirka, ravnilček in copate."
"Ta je pa bosa!" se je zasmejala mamica.
"O res, res, čisto zares. Tresel sem se od strahu, toda uiti jim nisem mogel," je zasmrkal Gašper.
"Kaj pa .. , če si mogoče tudi sam kriv?" ga je mamica postrani pogledala.
 "Jaz, jaz, da sem kriv? Kje pa! Le zakaj vendar?" se je uprl Gašper.
"Potem pa mi pokaži, kako paziš na svoje šolske potrebščine."
Gašper je naredil šobo, se prestopil z leve na desno nogo, rekel pa ni ničesar.
Mamica je odprla torbo in presenečeno vzkliknila: "Kaj takega!"
Gašper je osramočeno povesil glavo.
"Obljubim, da se bom poboljšal. "
Svinčniki so prijeli radirko in zaplesali okrog zvezka. Razveselili so se Gašperjeve obljube.
"Pomagali ti bomo pisati črke," so obljubili.
"Poradirala bom vsako napako," se je ponudila radirka.
Gašper si je zadovoljno oprtal torbo na ramo, poljubil mamico na lice in stekel na Zakajčkovo ulico.
Tam je bilo že veliko otrok, ki so hiteli v vrtec, malo šolo in v pravo pravcato šolo.
Drug drugega so pozdravljali.
"Živjo, Tadej!"
"Pozdravljena, Nika."
"Kako si, Špela?"
" Tomaž, si naredil matematično nalogo?"
Čebljali so in klepetali vse dotlej, dokler se niso porazgubili po razredih. Skozi okno so gledale črke in opazovale šolsko igrišče.
 "Kakšen živ žav," je vzdihnila črka A.
 "Glava me boli od silnega trušča in kričanja," je zastokala B.
 "Še sedaj ne vem, katera bo šla prva v razred," je pogledala izpod čela T.
 "Letos že ne grem prva, o, ne!" se je oglasila črka L.
"Dam vam prednost, preljube sestrice. "
Črke so planile pokonci in se začele prepirati. Za seboj so imele dolge počitnice in nič se jim ni ljubilo iti med prvičke črvičke. Zaklenile so vrata in se trmasto postavile v kot. Učiteljica je odprla knjigo in presenečena ostrmela. Listi so bili snežno beli, nobene črke ni bilo nikjer. "Čarovnija," je zašepetala. Zakajčki in Zakajčice so stopili bliže.
 "Nikjer nobene črke," so dejali.
"Vse tako kaže, da nas črke ne marajo."
"Otroci, skupaj jih pokličimo!" je vzkliknila učiteljica.
"Mogoče se bodo premislile, ko nas bodo zaslišale."
Otroci so stopili na prste, zajeli sapo in zaklicali: "A, e, i, o, u, b, c! Kje ste? Kam ste se skrile?"
Črke so si zamašile ušesa. Nič kaj jim ni bilo po volji, da jih otroci motijo pri lenarjenju.
"Rada bi se še sončila," je vzkliknila črka S.
"Meni dišijo potovanja v Afriko in Ameriko," je dodala A.
"Le zakaj ne znajo otroci črk že takrat, ko se rodijo?" se je spraševala R.
Nenadoma je nekdo potrkal na vrata. Tok, tok, tok. Črke so se prestrašile.
"Kdo je izdal, da se skrivamo v tej sobi?" so se spogledale.
"Odprite," je zaklical droben glasek vztrajno in odločno.
 "Saj sem vedela, da ne bo šlo tako, kot bi si me želele," je rekla A.
Črke so še zadnjič ljubeče pogledale po počitniških slikah, ki so visele po stenah.
"Nasvidenje, morje. Nasvidenje, planine, gozd, reka in ptica na nebu. Na delo moramo. In prav nič nam ni všeč."
 "Hura za črke!" so vzkliknili otroci. Črkam še zmerom ni bilo do smeha. Potem pa se je črka I iznenada tlesknila po čelu in zaklicala: "Postojte! Samo za hip! Naj bo letošnje šolsko leto drugačno. Zanimivo! Takšno, kot ni bilo še nikoli. Poskusimo se igrati uganke in skrivalnice. Ja, tako je! Hura! Naučimo se črk med igranjem. Kdo je za to?"
"Vsi, vsi smo za to!"
"Potem mi je vseeno, če sem tudi letos prva na vrsti," je rekla črka I in se namrščila.
"Domisliti se moram, kako se me boste najlažje zapomnili."
"Nimaš več veliko časa," so se zasmejali otroci in ljubeče gledali črke, ki so poplesavale po učilnici in si izmišljale zgodbe in pravljice, da bi bilo učenje bolj prijetno. Pst, stopimo bližje. Poglejmo skozi ključavnico. Mogoče bomo izvedeli kaj novega in zanimivega tudi mi, kdo ve?

sobota, 17. avgust 2013

ZGODBA


BOŽIČNA ZGODBA

»Zdaj nastopijo naši najmlajši,« je zadonelo preko mikrofona in na oder so se usuli otroci iz vrtca. Bili so oblečeni v angele in nekateri so prav nerodno mahali s slabo pritrjenimi krili. Z očmi so iskali vzgojiteljico, ki je stala za zaveso in jim s kretnjami dajala navodila, kaj naj delajo. Končno so se le postavili v vrsto, se prijeli za roke in zapeli.
Veronika je sedela v prvi vrsti. Imela je potne dlani od silnega pričakovanja. Njena Ana bo že v naslednji točki sama zapela pesmico o angelčku, ki je prinesel novorojenemu Jezusu v dar morsko školjko. Bila je ponosna na deklico, ki je odločno odpirala usta in videlo se ji je, da je vajena nastopanja, čeprav ji je bilo komaj štiri leta.
Ludvik se je držal kot pav. S pogledom je drsel po ljudeh in zdelo se je kot da želi vsem povedati, da je Ana njegova vnukinja. Nič ga ni motilo, da so se nekateri spogledovali in se mu posmihali.
Veronikine misli so zaplavale v preteklost.
Še pred dobrimi štirimi leti je bilo povsem drugače. Katarina je prišla domov in s seboj pripeljala Raula za katero sploh nista vedela, da obstaja.
Za trenutek zaprla oči. Obšla jo je slabost in v grlu jo je dušilo. To se je dogajalo vsakič, kadar so spomini planili na dan.
Ludvik je sosedovemu mulcu ravno popravljal kolo. Zmeraj se je jezil, ko so ga zmotili sredi popoldanskega spanja. Toda otroci, od blizu in od daleč, so vedeli, da je samo siten, nič drugega.
»Popravim vam ga, toda obljubiti mi morate, da mi nikoli več ne boste rabutali malin!« jim je zažugal s prstom, preden so se razbežali.
»Ludvik, ne bodi tak!« mu je Veronika že iz navade očitala.
»Skuhaj mi kavo in bom takoj boljše volje,« ji je odvrnil in še preden se je zasukala na peti, je bil že zatopljen v delo.
Vedela je, da pogreša vnuke. Katarina je bila njun edini otrok. Svojeglava in trmasta je zmeraj dosegla vse, kar si je zapičila v glavo. Ludvik je želel, da bi dokončala ekonomsko šolo, se poročila in se zaposlila v domačem kraju. Toda njej  niti na kraj pameti ni padlo, da bi ga ubogala. Vpisala se je na pravo in se preselila v Ljubljano. Očeta je njena odločitev prizadela, toda še zdaleč ne strla. Čakal je na tiste redke sobote, ko se je prikazala na vratih, mu planila v objem in napolnila sobo s svojim glasnim klepetanjem. Takrat se je Ludvik ponovno razživel. Zafrkaval jo je, da je suha kot prekla, da sploh ni več prava ženska, da je nihče ne bo maral, ker ni na njenih kosteh nobenega mesa.
Veronika ga je poslušala in se mu smejala.
Bili so srečni drug ob drugem kot malokdo v njihovi ulici.
Potem je Katarina diplomirala in se zaposlila.
»No, sedaj bo pa ja pripeljala kakšnega fanta,« je včasih otožno dejal  in pogled mu je splaval skozi okno od koder se je slišal vrišč otrok, ki so se igrali na ulici.
Toda Katarina o fantih sploh ni hotela govoriti.
»Ne zanimajo me,«je vsakič zavrnila mamo, ko jo je previdno spraševala o njih.
Nekega decembrskega večera pa je prišla domov povsem nenapovedano.
Ludvik je na kavču bral, Veronika pa je pekla zvezdice za božično drevo.
»Ja, kaj se je zgodilo?!« je vsa presenečena vzkliknila,ko ji je odklepala vrata.
»Ohja, nič takega, le pogovoriti se moramo,« ji je odvrnila hči in jo objela okoli vratu.
Šele tedaj je Veronika opazila, da je pred vrati stal še nekdo.
»Ojej, ojej, ojej!«
To je bilo vse, kar ji je uspelo izdaviti iz sebe.
Fant, ki je spremljal Katarino, je bil črne polti …
»Mama, prosim te, vsaj ti bodi na moji strani
Toda Veronika kot da je ni slišala.
»Moj ljubi Bog, kaj sem ti storila, da si me tako kaznoval?!« so govorile njene oči, ki so se za trenutek ujele s hčerkinimi.
»Raul, rekla sem ti, da obisk pri starših ni rešitev!« se je Katarina jezno obrnila k fantu, ki ju je do sedaj nemo opazoval izza ozadja.
»Ne bodi taka,« jo je zavrnil in se narahlo prerinil skozi vrata, v dnevno sobo.
»Očka, hej, doma sem!« je zaklicala Katarina in planila h kavču.
»Se je kaj zgodilo?« se je začudil Ludvik.
»Oh, ne, le pogovoriti se moramo. Nekaj nujnega.,« je hitela Katarina.
»Se nameravaš poročiti?« se je pošali oče in stisnil hčerko k sebi.
»To ravno ne. Vendar…..nekoga bi ti rada predstavila….«
Ludvik se je namrščil.
»Saj nikogar ne vidim !«
»Raul, pridi bliže, oče bi te rad spoznal«.
Katarinin glas se je za spoznanje zatresel.
»Kršenduš!«
V sobi je nastala grobna tišina.
»Kaj dela ta spaka v naši hiši?!« je med preklinjanjem kričal Ludvik in z vso ihto planil proti vratom, kjer je stal črnopolti fant.
»Izgini iz naše hiše, črnuh frdamani
»Ampak..oče! On je moj fant. Moj Raul. Ljubim ga. Že pet let živiva skupaj. Želel vaju je spoznati. Oče, prosim te, ne bodi tak. Ne uniči mi življenja!«
Ludvik se je sesedel sredi sobe kot spodsekana smreka.
Skril je obraz med dlani in neutolažljivo zajokal.
»Izgini iz moje hiše. Kuzla! Pokvarjenka! Nikoli več te nočem videti!«
Katarina je stegnila roko, da bi pomagala očetu na noge, toda mamin pogled ji je jasno govoril, naj tega ne stori.
Zato je le stala in čakala, da se starša premislita.
S pogledom je proseče še enkrat  pobožala mamo, a ta se je obrnila stran.
Potem je utrujeno skomignila z rameni, si obrisala solze, zacepetala z nogami in zakričala:
«Prav, sama sta tako hotela. Grem in me ne bosta nikoli več videla! Zapomnita si, kaj sem vama rekla! Nikoli več!«
Z vso močjo je zaloputnila z vrati in izginila v noč.
Veronika je še zmeraj stala kot okamenela. Počutila se je opeharjeno in izigrano. Zdelo se ji je, da ji je hči naredila veliko krivico. Le kako se je mogla zaplesti s tistim peklenščkom?! Mar je nisem vzgajala tako kot je bilo treba? Sem ji bila slaba mama? Kaj sem storila, da mi je zasadila nož v hrbet?
Pridrsela je do okna in za spoznanje odgrnila zaveso. Ulica je bila prazna in tiha, le v bližnjem zvoniku je zvonilo k šesti maši. Pošteno se ji je oddahnilo. O tem, kaj si bi mislili ljudje, če bi videli Katarino z nekim črncem, raje ni razmišljala.
Tisto noč nihče od njiju ni spal. Mož se je premetaval tja do jutra. Dvakrat mu je morala prinesti kozarec vode, ker ga je dušilo. Strašno jo je skrbelo. Hotela je že poklicati zdravnika, toda zmeraj jo je potolažil, da bo že kako.
Nov dan ni prinesel nič dobrega. Ludvik je prvič, od kar ga je poznala, ostal v postelji. S tresočo roko ga je pobožala po čelu.
»Izgini mi izpred oči. Tudi tebe maram videti!« ji je zabrusil, ko je postavila skodelico s čajem na omarico.
Veroniki je vsa kri izginila iz lic.
»Ne muči me Ludvik, saj je meni prav tako hudo kot tebi«, je zajecljala.
Srce jo je bolelo kot še nikoli. Vsa leta je bila prepričana, da je mož  steber družine, na katerega se bo lahko oprla v težkih trenutkih. Mislila je, da zna kljubovati težavam in jih premagovati.
Toda zmotila se je. Ona sama je bila tista, ki je obstala na nogah. Kljub hudemu šoku in  nočnim moram, ki ji niso dovolile mirnega spanca.
Ko se je prvič zalotila, da razmišlja o tem, da to ni nič takega, če Katarina živi z Afričanom, se je pošteno ustrašila. S hitrim pogledom je ošinila moža, ki je sedel v gugalniku in že debelo uro strmel v prazno.
Bala se je, da ji je morda bral misli.
Nič takega se ni zgodilo.
Ludvik je še  zmeraj pestoval svojo užaljenost in zdelo se je, kot bi se mu cel svet zrušil na ramena in ga pokopal pod seboj.
Minilo je leto, dve, tri, o Katarini pa ni bilo nobenega glasu. Veronika se ni upala niti v trgovino, ker se je bala govoric in neprijetnih vprašanj, ki so ji jih postavljale prijateljice.
Nekoč, po maši, jo je ustavil župnik in jo kar naravnost vprašal, če je res, da sta z Ludvikom Katarino postavila pred vrata.
Bilo je kot da bi prav čakala na to vprašanje. Usule so se ji solze in med hlipanjem je izdavila celotno zgodbo.
Župnik je zmajal z glavo in jo povabil v župnišče.
»Potem vam ni znano, kje je vaša hči?«
Njegov glas je bil pomirjajoč in očetovski.
Veronika je neutolažljivo jokala.
Župnik ji je prinesel robčke in kozarec vode. Vendar se je pomirila šele čez nekaj dolgih minut.
»Vam ni nič dolgčas po njej?« je vprašal in se ji strogo zazrl v objokane oči.
»Mož ne dovoli, da bi jo poklicala. Prepovedal mi je vsakršen stik z njo.«
Župnik se je nasmehnil.
»Veronika! Od kdaj pa vi moža tako dosledno ubogate? Nisem vedel, da nimate svoje volje!«
Zardela je.
Zmedeno se je poskušala izmotati iz primeža besed, toda ni ji uspelo.
»Do Božiča imate še dober mesec časa,» je odločno zaključil pogovor župnik.
»Razmislite, če je pametno, da sta z možem raje trmasta kot da bi uživala srečo!«
Veronika ga ni dobro razumela, kaj je hotel reči s temi besedami. Le prikimala je in zapustila župnišče kot bi ji gorelo za petami.
Zvečer, ko sta z možem sedela na kavču in čakala na svojo priljubljeno televizijsko nadaljevanko, mu je zaupala, na kakšen način jo je župnik po maši »spovedal«.
Ludvik je jezno planil pokonci in se postavil sredi sobe:
«Kako se je drznil?! Nima pravice, da se vtika v naše družinske zadeve!«
«Mu bom že povedal svoje, samo da ga srečam!«
Tisto noč se je Veroniki sanjalo o majhni skodrani deklici, ki ji je tekla naproti in vso pot kričala: »Babica, babica, kako rada te imam…«
Kakšen teden pred Božičem je pričelo snežiti. Otroci so se podili po ulici, se smejali in kričali, da je šlo skozi ušesa.
»Kaj jim je tega treba?!« se je jezil Ludvik.
»Ne bodi tak! Zmeraj ti je bilo všeč, če si jih lahko opazoval pri igri.«
Ludvik jo je grdo pogledal, nekaj zamomljal, se obrnil in oddrsal na kavč.
Že več dni sta bila tiho kot da si nimata kaj povedati. Veronika je vse noči prejokala. Tudi božične potice se ji ni zdelo vredno speči. O tem, da bi malo bolj natančno pobrisala prah po kotih, ji ni padlo niti na kraj pameti. Upala je, da bo šel Ludvik po kosilu v gozd in prinesel domov smrečico. Že lani je nista postavila, da je bilo zato v stanovanju še bolj pusto in prazno.
Stala je ob oknu in poskušala moliti.
Zdrava Marija, milosti polna …
Potem se je zmedla in ni vedela, kaj pravzaprav moli.
Na vratih se je oglasil zvonec.
»Če kdo kaj prodaja, nas ni doma,« je zarenčalo s kavča.
Veronika se je naredila, da ga  ni slišala.
S prsti si je že iz navade popravila lase, si pogladila predpasnik in odklenila vrata.
Potem ni več vedela, naj se joče ali naj se smeje.
Pred seboj e zagledala Katarino, Raul jo je objemal okoli ramen in deklica, ki sta jo držala v naročju, je imela prav tak nasmeh kot njena mama, ko je bila še otrok.
Nič ni rekla. Saj ni mogla.
Le na široko je razširila roke in jih objela. Vse tri hkrati.
Brez besed.
Katarini so po licu tekle solze. Zdelo se ji je, da ji srce še nikoli ni tako glasno prepevalo in igralo kot ravno v tistem trenutku.
»Oče...?....je doma…?«
Besede so obvisele v zraku.
Veronika je stegnila roki in punčko pobožala po licu, otrok pa ji je kar sam zdrsnil v naročje.
Ko sta se dotaknili z lici, se je čas za trenutek ustavil.
»Je to tista sreča, o kateri ljudje sanjajo?« je pomislila Veronika, ko je deklico trdno stiskala k sebi.
Ludvik se je sunkovito obrnil proti vratom, ko je začutil, da v sobi ni več sam. V hipu je prebledel, ko je pred seboj zagledal Katarino. In potem še otroka, ki se je stiskal v  ženinem naročju.
»To ni mogoče…« si je govoril, »to ni mogoče….«
Toda niti besedice ni mogel izdaviti iz sebe.
Hči je naredila prvi korak. Stopila je k očetu, mu ponudila roko, toda on se jo je oklenil okoli ramen in zakopal glavo  v njene prsi.
»Sonček moj, kako sem te pogrešal...«je zašepetal čez čas. Trdno jo je stiskal k sebi kot bi se bal, da bi mu spet ušla.
»Je to vajin otrok?« je nato vprašal, ko je deklica postala glasna in je s polnim grlom pela božično pesem ter plesala po sobi.
»Tvoja vnukinja Ana.«
Ludvik si jo je posadil na kolena, toda Ana ni zdržala dolgo.
»Dedek, pojdiva plesat!« mu je zaklicala in ga povlekla za seboj.
Vsi so se zasmejali.
Toda Ludvik je njeno povabilo vzel resno. Priklonil se ji je in ko sta se prijela za roke in zaplesala, se je zdelo, da je bilo zmeraj tako in nikoli drugače.
»Boš šla z menoj v gozd po smrečico?« jo je vprašal Ludvik.
Deklica je prikimala in na ves glas zaploskala.
Ko je Veronika stopila v kuhinjo po piškote in malinovec, je Katarina prišla za njo. Nežno se je naslonila na njeno ramo.
»Mama, oprosti mi, če sem te prizadela. Toda ljubezen do Raula je bila močnejša.«
Veronika ni vedela, kaj naj odgovori.
»Z očetom sva bila vsa ta leta zelo osamljena. Tebi sva gradila svoje  lastne gradove na oblakih. Mislila sva, da nama boš hvaležna za vse, kar sva ti dala in da naju boš zaradi tega ubogala. Nisva ravnala prav. Veliko sem molila, da bi vsi skupaj pozabili na zamere, toda tri leta je trajalo, da se mi je molitev uresničila. Raula bom sprejela kot da je moj sin. In Ana….takoj sem jo vzljubila.«
Objeli sta se.
V nedeljo so že pri zajtrku sklenili, da bodo šli k maši.
»Ludvik, ali tudi ti greš?«
Veronika kar ni mogla verjeti.
»Nekdo bo moral paziti na Ano, če bo postala nemirna, » je mirno odgovoril  in pobožal deklico, ki  ga je spremljala na vsakem koraku.
Župnik jih je takoj zagledal,ko so se usedli v svojo klop. Namuznil se je in bilo mu je toplo pri srcu.
Le med pridigo si ni mogel kaj, da ne bi spregovoril o zamerah, odpuščanju in o drugačnosti.
Ludvik je globoko sklonil glavo, kajti zdelo se mu je da govori samo njemu.
Potem je presenečeno zazijal, ko sta si Raul in župnik podala roki kot dva stara znanca. Ni mogel verjeti, da se poznata še iz tistih časov, ko je župnika popadla pustolovska žilica in je več kot leto dni preživel v Afriki, pri svojem bratu misijonarju.
»Dobili ste čudovitega zeta,« je dejal Ludviku.
Potem je prišlo kar samo po sebi, da so se dogovorili, da bo Ana nastopila v božični predstavi.
»Kaj nam boš zapela?« jo je vprašal župnik.
»Eno pesmico samo za dedka,« je odvrnila mala navihanka.
In tako sedaj sedita z Ludvikom v dvorani župnišča in oba sta ponosna na vnukinjo, ki poje kot pravi angel. Zavedata se, da ljudje šepetajo in opravljajo, toda to ju ni nič več motilo.
Anin glas je preplavil dvorano in se kot kakšen nežen metulj dotaknil src.
»Še nikoli nisem imela lepših božičnih praznikov,« je zašepetala Veronika in se nagnila k Ludviku.
Ta jo je stisnil za roko in jo je izpustil šele potem, ko so ljudje planili na noge in z vso močjo zaploskali Ani.