kako lep je ta svet

Romantična večerja v dvoje

Zadnjič sem na facebooku spoznal eno čudno bejbo. Nenavadno, vam rečem. V ušesih ni imela nobenih uhanov, iz nosu ji niso štrleli obročki in kot mi je rekla, je tudi njen popek še zmeraj neomadeževan. Brez kakršnih koli pirsingov.

»Pa je s teboj vse okej?« sem jo nejeverno vprašal, medtem ko mi je srce, v sladkem pričakovanju, bilo kot noro.

»Zakaj ne bi bilo?« mi je s povsem nedolžnim vprašanjem kliknila nazaj.

Po fotki sodeč je imela goste, skodrane lase, ne rjave, ne črne, niti blond. Nekje vmes ali malo mešano. Koktail barv pravzaprav.

Fotografijo mi je uspelo povečati čez ves ekran.

Njen sramežljivi, zelo lušten nasmeh, me je spremljal kot bi bila Mona Lisa, kamorkoli sem se obrnil.

»Imaš kakšnega brata ali sestro?« jo pobaram že zarana, preden sem odfrčal na vlak.

»Ja, imam,« mi nemudoma odgovori,«štiri sestre in enega brata.«

Skoraj me je kap. Pa saj niso resni! Mar njeni ta stari ne vedo, da smo v 21. stoletju in da smo mentalno in tudi drugače odvisni od kontracepcije? A ji tega nisem rekel na glas. Lahko bi mi zamerila.

»Imaš svojo sobo?«

Z druge strani me zasuje hihitanje.

Zraven doda še bataljon smeškotov.

»Vse smo eni sobi. Na štirih pogradih. Najstarejša se je lani poročila in ne živi več doma.«

Strašno se mi je že mudilo, minute so drvele kot zmešane, vseeno sem pred ekranom potrpel še toliko, da mi je poslala fotografijo sobe, v kateri spi.

»Uf!«

To je bil vzklik presenečenja.

A ne za dolgo. Nehote sem se ozrl okoli sebe, na svinjak, v katerem živim sam, njena soba je bila videti pospravljena, čista in brez nepotrebne navlake.

»Čigave so pa knjige?«

Povedala mi je, da so njene. Ker je velik knjigožer.

Saj ne more biti res! Naletel sem na edino preživelo čudakinjo tega veka! Katera bejba pa še pospravlja, bere in nima uhana v popku?!

»Povabim te na kavo!« ustrelim proti svoji volji, kot iz topa.

''He, he, hi, hi, hi,« prileti sporočilo z druge strani.

''Resno mislim!«

''Saj nisem rekla, da ne.''

''Te lahko jaz povabim na kosilo?''

Presedal sem se na stolu, nestrpen in nervozen obenem,  strašno sem si jo želel spoznati v živo.

''OK, prav. Greva na kosilo, kdo časti?«

Ni mi odgovorila, kar mrknila je.

Njeno telefonsko številko sem si na hitrico zapisal v dlan.

Logično, zamudil sem vlak, zato sem moral iti na štop, na srečo mi je ustavil sosed, ki je ravno takrat zapeljal s sosednjega dvorišča.

Mi je potrebno posebej razlagati, da so se ure do štirih popoldan vlekle kot jaraaaaaaaaa kača?
Kako sem bil živčen!

Kolegi so me vabili na pivo, a sem se izmotal, da ne morem, da me boli glava, zob, rama, palec na levi nogi, karkoli, da so me le pustili pri miru.

Rekla je, da me bo čakala na klopci ob Ljubljanici. Na tisti, ki je najbližje Mesarskemu mostu.

Dirjal sem kot nor, ker sem že malo zamujal.

»Je to ona?« sem pomislil, ko sem se s pogledom za hip ustavil na dekletu, ki je imelo v naročju knjigo in bralo. Imelo je dolge svetle lase, gostem in svetleče kot Mojca v filmu o Kekcu.

Stopil sem bliže, negotovo, osuplo, z nasmehom na ustnicah, še sam nisem verjel, da gre vse skupaj tako gladko.

»Si to ti?« sem rekel, ko sem stal že tik pred njo.

Dvignila je pogled in se mi nasmehnila.
Ni ne zagrmelo, niti se ni zabliskalo, kljub temu pa me je v tistem trenutku zadela strela.

Najraje bi razširil roki, jo objel ter stisnil k sebi.

Umaknila se je k robu klopi, potem je odgrnila prt, s katerim je bila pokrita košara, ki jo je držala na kolenih.

Zagledal sem rdečo redkvico, mlad korenjček, nežno zeleno kolerabo, lonček borovnic in češnje, ki so ležale kar vse križem.

»Od sile si,« sem lačno pomodroval in zmajal z glavo.

Nagajivo se je zahihitala, ko je opazila, s kakšno vnemo sem se zagrizel v sladko kolerabo, ki mi je prva prišla pod roke.

Bila sva tiho, bingljala z nogami in cmokala z ustnicami, kajti vse, kar sva poskusila, je bilo dobro.

Kaj dobro- božansko!

Enkrat vmes je njena dlan smuknila v mojo, nežno sem jo stisnil, za kar me je vnovič nagradila s svojim prijaznim nasmehom.

Čisto na dnu košare sem opazil dva zavitka Orbita.

Bil sem prijetno in dremavo sit, ko je odvijala prvi zavojček in mi ponudila žvečilko.

Prikimal sem in na široko odprl usta.

Z dolgimi prsti, ki so še zmeraj dišali po češnjah, mi jo je narahlo porinila pod jezik. Povsem spontano sem stisnil ustnici in njen prst je bil za trenutek ujet.

Pogledal sem jo v oči, da je zardela in sklonila glavo.

Nič ni rekla, le naslonila se mi je na ramo.

Potem sva bila dolgo časa tiho, žvečila sva počasi in lenobno, ter gledala race, ki so priletele izza grma, ki mu nisem vedel imena, ter z glasnim vriščem pristale na gladini Ljubljanice.

PS

Ponoči sem sanjal, da sva se poročila in imela kup otrok.

''Dobi si eno za hitri fuk, mogoče te bo pozdravilo in odvrnilo od bebavih misli,'' so mi povsem resno svetovali kolegi.