Google+ Followers

nedelja, 29. januar 2012

BOG VSE VIDI

Ravno sem lupila česen s katerim sem želela izboljšati omako iz gosjih jetrc, ko se prikaže na vratih Lot in mi reče:

»Preljuba Sara, oditi bo treba. Zbežati pravzaprav. Ponoči bo Bog spremenil Sodomo in Gomoro v prah in pepel.«

Malo je manjkalo pa bi se urezala v palec. Nož, ki sem ga držala v roki, je imel skrhano rezilo, za kar je kriv Lot, ki je najbolj nepraktičen moški pod soncem,a tisti trenutek to ni bilo pomembno. Ozrla sem se čez ramo in jezno zmajala z glavo.

»Kakšne neumnosti pa spet klatiš?« sem ga ustavila sredi besede. Obe dekli, ki sta mi občasno pomagali pri hišnih opravilih, sta bili odsotni, zato sem bila lahko predrzna.

Lot v dolgi zeleni halji, ki jo je imel, kot običajno, prepasano z usnjenim pasom, se je negotovo popraskal po dolgi beli bradi.

»Že sinoči je bilo v templju sila vroče. Saj sama veš, kakšen je Izak, tokrat se je ta norec zapletel v prepir z Najvišjim. Drznil se mu je brati levite in mu očitati, da ni prav, ker namerava uničiti v obeh grešnih mestih tudi tiste, ki so živeli zgledno življenje.«

Med poslušanjem sem nehote prikimavala.

»Mar se strinjaš z Najvišjim?« je bil Lot presenečen.

»Kje pa! Še zdaleč ne. Vi, moški, bi uničevali svet po dolgem in počez, če se ljudje ne obračajo tako kot bi si vi želeli. Kako naj ženske rojevamo vedno nove otroke, če pa vi razmišljate le o tem, kako bi jih pobijali?!« Ob tej sprevrženi logiki je Lot zaprl usta in se popraskal za ušesi.

»Lačen sem,« je naposled dejal. »Kaj bo dobrega za kosilo?«

Medtem ko je besedičil o grehu, se je obara že zdavnaj skuhala in preden sem jo postavila predenj skupaj z velikim kosom kruha, ki ga je davi spekla soseda Sara, se mi je jeza zaradi topega noža pomirila..

»A veš, da bodo pri Sari zibali?« sem rekla mimogrede, medtem ko sem na ogenj naložila novih polen.

»Beži no, beži,« se je zasmejal Lot.

»Sara je stara kot zemlja, in kot vem, tudi Abraham ni več v najboljši kondiciji.«

Ker mu nisem odgovorila, se je nagnil nad skodelico in vmes, ko je v sladko omako namakal koščke koruznega kruha, nekaj mrmral o ženskah, ki bi lahko počele kaj bolj koristnega kot nosile čenče od vrat do vrat.

Mračilo se je že, ko zagledam dva angela, ki sta se spuščala z oblakov. Lot je spal pred vrati, niti se ni umil, kar legel je in ga je zmanjkalo. Pravzaprav je smrčal, da se ga je slišalo daleč naokoli. Po obilici česna v hrani se mu je to redno dogajalo.

Dregnila sem ga pod rebra:

»Vstani, obiske imaš.«

Na široko je odprl oči, sprva se je v njih jezno zabliskalo, ker je mislil, da ga budim tja v tri dni. Potem pa je le zagledal obiskovalca, ki sta se mu približevala, zato je pogoltnil svojo sitnost, ki jo je zavoljo pomanjkanja spanca rad otresal in se z rokami, sklenjenimi na prsih, vdano priklonil z obličjem prav do zemlje.

Angela sta ga pozdravila, rekoč:

»Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta še doma, da po nepotrebnem tudi vi ne umrete, ko se bo bog znesel nad mestom.« Lot se je, logično, vnovič uprl. Kaj se ne bi. Kar nekaj cekinov sva odštela za popravilo ognjišča, mizar nama je ravno prejšnji teden stesal novo posteljo in najmlajša hči se je v templju, pri pismoukih, učila branja in pisanja, kar tudi ni bilo poceni.

Prvič, po dolgem času, sem bila ponosna na moža, ki je sicer zelo redko komu dokazoval, da ga je kaj v hlačah.

Stala sem za vrati in poslušala angelsko pregovarjanje.

»Lahko jim je, ko bog skrbi zanje,« me je črvičilo.

Moja praktična narava se je z vsem bitjem upirala razdiralnim revolucionarnim korakom.

»Kdo bo pa nama z Lotom dal kakšen cekin, da si bova kje drugje postavila hišo, jo opremila? Kdo bo možu ponudil novo službo in kdo bo v tujih krajih oženil hčerki, ker ju nihče ne bo poznal?«

Ne da bi dosti razmišljala, stopim na prag in besede so mi kar same letele iz ust:

»Vesta kaj, draga angela, tega mešetarjenja mi je pa že zadosti. Božja poslanca, gor ali dol. Ali vi, tam zgoraj, v nebesih, nimate drugega dela, kot da gledate na zemljo in čakate, da ga bo kdo med nami kaj polomil? Verjemita, čez glavo vas imam! Pošljite v tri krasne tiste lajdre iz Sodome in Gomore, ki mešajo glave poštenim moškim, takoj vama zaploskam. Prav tako lahko obesite sredi trga trgovce, ki navijajo cene, pa bankirje, ki dražijo kredite in duhovne, ki mi pridigajo o morali, sami pa se na skrivaj plazijo v hišo pregrehe. Nihče, kdor je pošten, ne bo niti z očesom trznil.«

Od presenečenja sta onemela in njuna angelska obraza sta se za spoznanje pomračila.

Lot je zardel kot kuhan rak. Videlo se mu je, da mu ni bilo všeč, da sem se vmešala v pogovor.

Angela sta sklenila roke v molitev.

»Stori, kar ti je naročil Gospod,« sta še dejala Lotu in izginila.

Mož si je oprtal culo na ramo, prijel hčerki za roko in mi pomignil.

Od jeze sem bridko zajokala.

»A ti veš, koliko obare je še ostalo v loncu?«

»Že mora biti tako prav,« je tiho in s sklonjeno glavo odgovoril Lot.

Besno sem stekla v hišo in zmetala v razgrnjeno ruto vse, kar se mi je zdelo vrednega. Nataknila sem si uhane in nekaj ogrlic. Lonec, v katerem sem kuhala za družino, je bil pretežak, da bi ga vlačila s seboj.

»Če bi ženske vladale svetu, ne bi počele toliko neumnosti,« se mi je utrnila misel, ki se je nisem in nisem mogla znebiti. Še zadnjič sem s pogledom objela hišo, v kateri sta se rodili hčerki in v kateri sem, v dobrem in slabem, preživela desetletje in pol.

Bili smo že zunaj mesta, nogi sta mi krvaveli ob ostrem kamenju, kajti v naglici sem pozabila na opanke, ko sta se ponovno prikazala angela in nas priganjala.

Eden od njiju je stopil do mene in mi rekel:

»Ne oziraj se nazaj; ne ustavljaj se tu in ne za onimi hribi. Bodi ponižna, zavedaj se, da bog dobro ve, kaj je dobro zate. Poslušaj Lota, svojega ljubljenega moža, da po nemarnem ne izgubiš življenja!«

Po pravici povedano, še bolj me je razjezil. Lahko je njemu, dvigne se v zrak in ajd, že je na drugi strani dežele. Kaj pa jaz?! Zaradi tiste presnete Sodome in Gomore si bom po nepotrebnem obrusila pete. Pa še ob lonec sem. Da bi ga vrag pocitral!

Gledala sem v tla in godrnjala. Mož je bil preplašen in tresel se je od strahu, kajti ni bil vajen, da bi se upirala Njemu, ki nas je vodil in ljubil.

»Ne oziraj se čez ramo,« je še enkrat ponovil angel, me ljubeče pogledal, pobožal z dlanjo, ki se je bleščala v soncu in me pustil samo.

Na kraj pameti mi ni padlo, da bi ga ubogala. »Lahko gledam kamor hočem in kadar hočem,« sem trmasto zavpila za njim.

Ko je sonce zašlo, je Gospod stresel nad grešnima krajema žveplo in ogenj z nebes. Razdejal je obe mesti in vso pokrajino, tudi vse prebivalce teh mest in rastlinstvo tega dela zemlje. Seveda je kratko potegnila naša hiša in moje ognjišče in moj prelepi lonec iz bleščečega bakra.

Hrup, ki je ob tem nastajal, je bil zlovešč. Votel, bobneč in na tone peska je preplavilo nebo.

Upočasnila sem korak. Strašno me je mikalo, da bi se izneverila angelom in za en sam droben trenutek poškilila preko rame. Na vsak način sem želela videti, kaj se zgodi tistim, ki se uprejo božji volji.

»Da si ne drzneš!« je v grozi vzkliknil Lot, ko je videl, da sem se ustavila.

Toliko neumna pa le nisem bila. Jaz že ne! Moškim nisem zaupala niti toliko kot je črnega za nohti. Poznala sem njihove igrice, o, še kako dobro poznala! Taki, ki so z enim zamahom uničili mesto, se ne bi pomišljali streti tudi ene uboge, vedoželjne ženske.

Culi, ki sem ju držala v roki, sem spustila na tla.

»Kaj počneš, ženska?!« je zastokal Lot, »mar ne veš, kaj nam je bilo ukazano?!«

Skomignila sme z rameni. To, da sem bila poročena z moškim, ki je navajen le ubogati, ni bilo ravno prijetno.

Iz žepa sem potegnila ogledalce. Čuvala sem ga kot največjo dragocenost, ki me je spremljala skozi leta odpovedovanja. Zmeraj sem ga imela pri sebi, čeprav ga nisem smela uporabljati. Ogledalo je bilo, če je bilo verjeti Lotu, darilo samega vraga.

Počasi sem ga dvignila v zrak, a le toliko, da sem lahko sledila temu, kar se je dogajalo za mojim hrbtom.

Ob tem, kar sem videla, sem se zgrozila. Mesto, kjer sem prebila celo življenje, je bilo v ruševinah, po peščenih sipinah pa je ležalo brez števila ožganih in zoglenelih trupel.

Lota je skoraj kap, ko je opazil moje početje.

Planil je name in me podrl na tla.

»Nase kličeš prekletstvo,» je zakričal, tresoč se po celem telesu.

Nasmehnila sem se.

»Nisem prekršila božje zapovedi, a sem kljub temu vse videla, dragi moj,« sem sladko zašepetala in mu ovila roki okoli vratu.

Ni se zmenil za moje nežnosti, godrnjaje je vstal , pri tem pa je pazil, da je bil njegov pogled uprt naprej, v stezo, ki se je vila po kamnitem pobočju.

Deklici sta bili preplašeni, sedeli sta v pesku in jokali.

Tedaj pa je močno zagrmelo in sredi puščave, kjer smo bili, se je zaslišalo tuljenje viharjev in rjovenje volkov. Iz ogledala, ki sem ga še zmeraj držala v roki, so pričela polzeti solna zrnca, ko so padla na tla, so se z neverjetno hitrostjo stapljala druga v drugo in tvorila stebre, ki so kipeli visoko v nebo.

»Vidiš, tudi ti bi se spremenila v solni steber, če bi se ozrla,« je dejal Lot zlovešče.

Zasmejala sem se in ga z dlanjo pogladila po licu. Toda strahu mu nisem mogla pregnati iz oči.

Da ne bom dolgovezila: ko je prekletstvo Sodome in Gomore minilo, smo se vrnili v puščavo. Tam smo zgradili hišo, odprla sem trgovino in pričela prodajati sol.

Pri oblasti sem dosegla, da so mi podelili licenco in moram reči, da mi je posel kar šel.

Sem in tja sta prišla naokoli tudi angela, saj veste, katera, da se ne bom ponavljala.

Rekli smo kakšno o vremenu, božjih načrtih in Sodomi. Pravzaprav sta bila kar prijazna, zlasti eden od njiju, tisti, ki je imel modre oči, mi je postal kar simpatičen.

Z Lotom se mi ni dalo več prepirati. Ko je ukazal, da bomo molili, smo pokleknili in ga ubogali. Drugače pa sem ga pustila pri miru, da je živel v svojem svetu, kjer je pisal knjige, se pogovarjal z Njim in živel po njegovih zapovedih.

Nad menoj je Bog, očitno, dvignil roke. Prepričana sem, četudi o tem nimam kakšnih dokazov, da mu je bila moja iznajdljivost všeč. Podjetnost pa menda tudi.


   
 

2 komentarja:

  1. Zdaj te bodo pa klerohisteriki napadli kot Makarovičevo in mene (v Delo - tudi ti) kjer sem jo zagovarjal ... 'tkole se norca delat ..'
    ;o)

    Lušten zapis ..

    OdgovoriIzbriši
  2. oj, Jurij....če te bo kdo napadal- pokliči na pomoč, pa te pridem branit
    :-)

    OdgovoriIzbriši