Google+ Followers

sobota, 10. december 2011

ZAKAJ SE SMEJEMO?


Nekje v Zakajčkovi ulici so zaškripala vrata. Skoznje se je prikazala kuštrava glava.
- Pozdravljene ptice, dobro jutro rože, kako ste prespale noč? je klicalo majhno, boso bitje, ki 
  je skakalo po rosni travi. Sonce se še ni niti dobro zbudilo, ko je zagledalo Blaža.
- Hej, Blaž ali ne moreš spati?
- Ne morem, se je veselo zasmejal deček.
   Zamahnil je z dlanmi.
- Marjetice so že odprle čaše in se umivajo v rosi. Ptice, ki gnezdijo v vejah breze, pojejo na ves glas in-poglej!  Čebela leta s cveta na cvet!
   Dečkov nasmeh se je dvignil v zrak, odplaval po ulici in mimogrede potrkal na okna. Veselo
   je zacingljalo in celo naročje dobre volje in smejočih iskric je napolnilo male spalnice, kjer
   so spali otroci.
- Pa je res lep dan ! je vzkliknil Gašper, ko je pogledal skozi okno.
- Mmm, vsepovsod diši po rožah, je zašepetala Tanja in se nagnila čez okensko polico.
- Hov, hov, je zalajala Kaja in veselo pomigala z repom. Na njivi se je za hip pokazala drobna,
  črna glavica. Potem se je hribček zemlje razmaknil in krt je prilezel na plan.
- Poglej, poglej, je rekel, sonce je že visoko, jaz pa sem komaj pričel riti pod zemljo.
- O, la, la , la, so zapele mravlje, sklenile krog in se zavrtele.
- Kje si muren, črni godec?  Pridi in nam zaigraj! Črni muren je privlekel gosli, zmajal z glavo
   in rekel:
-          Kdo je že videl, da bi mravlje rajale, plesale in se smejale? Tu nekaj ni v redu.
Potem je zamahnil z drobno violino in zaigral najbolj poskočno pesem, kar jih je znal. Mravlje so se zasmejale in delo jim je šlo  veliko hitreje od rok.
Blaž se je postavil na glavo in medtem ko so ga travne bilke žgečkale po nosu, je vprašal črička:
-Ali si danes tudi ti dobre volje?
   Ta je skomignil z rameni in še močneje potegnil z lokom po strunah.
- Zakaj se smejemo? je pobaral deček brezo, ki je rasla na vrtu. Drevo je sklonilo veje, se
   zamislilo, toda na koncu je ostalo brez besed.
- Mar se smejemo samo takrat, ko smo veseli?  je razglabljal Gašper.
- Moja mama pravi, da včasih hočemo s smehom skriti, če nam je hudo, se je spomnila Tanja.
- Kaj res? Tega se pa sama ne bi spomnila, se je oglasila Nika.
- Zadnjič sem se smejal, ko se je Gašper prevrnil s kolesom. Rečem vam, še danes
  se režim, ko se spomnim, kako se je obrnil v zraku in potem telebnil na tla.
  Blaž se je ponovno začel hihitati in se tolči po kolenih.
- To … to.. to sploh ni bilo smešno, se je razjezila Tanja.
-Gašperja je takrat zelo bolelo, pa še kolena si je odrgnil do krvi.
- O, pa je bilo smešno ….. ha, ha, ha, kako se je cmeril …. In kako je motovilil sem in tja … ha,
  ha, ha ….Počil bom od smeha, je nadaljeval in se držal za trebuh
- Sram naj te bo, so ogorčeno vzkliknili prijatelji. Spogledali so se, potem pa so se obrnili in
  odhiteli stran od njega.
Iz trgovine z igračami je stopil klovn. Imel je pisana oblačila in velika poslikana usta.
Na pločniku je naredil preval in poskok, potem pa je pričel metati v zrak žogice. Mimogrede jih je spretno lovil.
- Kako zabavno, so vzkliknili otroci.
- Prav posrečeno, je začivkal vrabček in priletel bliže, da bi bolje videl.
  Od nekod se je vzel še kodrast bel psiček, se postavil na zadnje noge in zaplesal. Klovn je
  zaigral na orglice, da so otroke zasrbele pete. Zaplesali so in se razposajeno prekopicevali
  sem in tja. Tudi Blaž se je pritihotapil bliže. Skril se je za bližnji vogal in jih opazoval.
  Še zmeraj se je smejal, toda nič več razposajeno kot pred nekaj minutami.
-Mogoče sem ga polomil, si je rekel čez čas.
Ko so ga zagledali, kako se jim približuje, so se  obrnili stran in se delali, kot da ga niso videli.
- Krasen klovn, kaj pravite, je začel Blaž in si vtaknil roki v žep. Pogledal je zdaj enega, zdaj
  drugega. Toda nihče mu ni odgovoril.
-Pa nič, je jezno zarobantil Blaž.
Z vso ihto je brcnil kamen in stekel stran.
  Klovn se je začudeno vzravnal in gledal za njim. Potem se je prijet za trebuh in pričel
  poskakovati okrog otrok, ki so se drenjali okrog njega.
  Otroci so kmalu pozabili na Blaža. Deček pa je tekel na vso moč. Niti enkrat, ko je že
  zdavnaj zavil na polje, se ni ustavil. Po licu so mu pričele teči solze.
  Ves zadihan se je zvalil na štor, ki je molel iz podrasti. Obraz je zajel med dlani in na tisoče
  misli se mu je pričelo poditi po glavi.
- Res ni bilo lepo, da sem se smejal Gašperjevi nesreči. Mhm, kako neki bi se  zdelo meni, če bi se prijatelji norčevali iz mene?
-Stopil bom k Gašperju in mu rekel, da nisem mislil nič hudega. Ja, tako bom naredil. Mogoče pa potem ne bo več  jezen name.
Blažu se je globoko oddahnilo. Kar naenkrat se je počutil lažjega. Poskočil je visoko v zrak in zavriskal. Potem se je spustil navzdol po hribu, in z vso naglico zavil v Zakajčkovo ulico. Prijatelji so se še zmeraj drenjali okoli klovna in se smejali. Držali so se roke, kot bi se bali, da bi se kdo izmed njih ne izgubil.
Blaž se je pridrenjal bliže. Položil je dlan na Gašperjevo ramo in narahlo stisnil.
- A, ti si, je rekel deček, ko se je za hip ozrl nazaj. Blaž je pokimal. Niti besede ni mogel
  iztisniti iz sebe, in nenadoma se mu je zazdelo, da se mu je naredila v grli ogromna kepa, ki
  se veča in veča.
- Oprosti, mi Gašper, je začel, nisem se ti smejal zanalašč … veš …  kar tako je prišlo … ampak
  …. sedaj … ko sem razmislil …. ja … sedaj sem prepričan, da ni bilo prav … saj mi ne zameriš
  več, kajneda ne?
Gašperju so se zasvetile oči.
- Je že pozabljeno, je vzkliknil in ga lopnil po hrbtu. Tanja in Nika sta naredili prostor, da je
  lahko Blaž bolje videl.
- Gremo potem na piškote k teti Mici?  je vprašala Nika.
- Prav, so se strinjali ostali.
   Klovn pa je še zmeraj plesal in risal smeh ter trosil vesele iskrice okrog sebe.

petek, 25. november 2011

LITERARNI VEČERI Z ''ŽENSKAMI''


Nekaj že določenih datumov, ko se bomo srečali na literarnem večeru s knjigo ''Ženske''

8. december 2011 ob 18.00 h ...knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

12.december 2011 ob 19.00 h knjižnica DOMŽALE

15. december ob 19.00 h KAŠČA ŠKOFJA LOKA

18. december 2011 ob 18.00 h Dvorana občine GORENJA VAS


21. 12. 2011 Univerza za 3. življ. obdobje Škofja Loka


19. o1. 2012 ob 18.00h knjižnica ILIRSKA BISTRICA

08.03.2012       knjižnica LENDAVA


13.03.2012 knjižnica TRŽIČ











sreda, 23. november 2011

Nedeljska jutra in ura, ki raste





Ko Šnitka še ni bila Šnitka, ampak samo Tanja, je nekoč ležala v postelji in zdelo se ji je, da je bolna. Nič se ji ni ljubilo. Obračala se je sem ter tja in brcala v steno, da je odmevalo po vsem stanovanju.
»Nehaj, rad bi še malo spal!« se je oče zadrl iz svoje spalnice.
Toda Tanja ga ni slišala.
Navijala je staro budilko, da je začela ropotati, kot bi se po pobočju kotrljalo kamenje.
»Uf, kakšen krasen zvok!«
Tanja je uro navila še enkrat in še enkrat.
Nenadoma so se odprla vrata in njena starejša sestra Jera je privihrala v sobo ter se odločno postavila pred posteljo: »Daj mi sem tisto reč, pri priči!«
Tanja je stisnila budilko k sebi in zlezla pod odejo: »Ne dam, ne dam, ne dam!«
Toda Jera se ni dala zmesti. Prijela je za vogal odeje in pričela vleči. Šnitka je zamižala, stisnila uro k sebi in jo požgečkala. Ura je zacvilila od ugodja in njeno zvonjenje je postajalo vedno bolj predirljivo in glasno. Šnitka se je hihitala in še v temi je opazila, da je postajala ura vedno večja in večja. Nazadnje je pozvanjalo, kot da bi zvonilo s pravimi zvonovi.
Odeja je zaplavala po sobi in Jera se je znašla pred največjo uro, kar jih je kdaj videla. Na malem kazalcu je sedela Šnitka in se gugala.
Jera je stisnila pesti in požugala sestri: »Povedala bom očku in mamici in potem ti ne bodo pusti k dedku na obisk!«
Toda Šnitka se ni dala zmesti. Po malem kazalcu je splezala na velikega, se oprijela številke ena ter se nato zavihtela prav na vrh. Postavila se je pokonci in zapela, da si je Jera mašila ušesa, kajti Šnitka ni imela nikakršnega posluha.
Potem je z levim ušesom ujela, da se v sosednji sobi nekaj premika. Urno se je podrgnila po mečici levega ušesa, ura se je zmanjšala na svojo prvotno velikost in kot bi mignil skupaj s Šnitko skočila pod odejo.
Na vratih se je prikazal očka in si mencal zaspane oči.
»Ali se vama je zmešalo, da že navsezgodaj zganjata tak hrup?« je jezno zagodrnjal.
»Očka, Šnitka je kriva.Ne vem, kako ji je uspelo, toda tista ura, ki jo drži v naročju, je zvonila na vse pretege. Ko sem prišla v sobo, jo je začarala, da je zrasla do stropa. Poleg tega se je obešala po malem kazalcu in se gugala.«
Očka je stresel z glavo in poln dvoma gledal zdaj eno in zdaj drugo.
»Jera, ti spet pretiravaš, tako kot zmeraj! Včeraj zvečer si predolgo ostala pokonci in brala pravljice. Pojdi v svojo sobo in se obleci, ti, Šnitka, pa takoj v kuhinjo in pristavi mleko.«
Obe deklici sta se obotavljali, toda očka je bil neizprosen.
»Zakaj mi nikoli ne verjameš?« je zajokala Jera. »Šnitka zmeraj kakšno ušpiči, kriva sem pa jaz.«
Očka se je prijel za glavo: »Šnitka, si res začarala uro, da je bila velika kot tvoja soba?!«
»Sem …, ampak …, res, nisem hotela!«
»To je pa že preveč. Tega ne zdržim več!«
Očka ju je strogo pogledal in videlo se mu je, da ne ve, kaj bi rekel.
Deklici sta se zapodili v kuhinjo in pri tem glasno vreščali. V predalu sta našli aspirin in ga odnesli v spalnico. Zarotniško sta se držali pod roko in obema je bilo žal, da je očka začela boleti glava.
»Mar se nista ravnokar prepirali?« Mama je pomolila glavo izpod blazine in ju sumničavo pogledovala.
»Midve? Oh, ne, to se je očku samo zdelo!«
»Potem tudi ura ni zrasla do stropa?«
Deklici sta se spogledali in se trudili, da bi ostali resni.
»Zarotili sta se proti meni,« je nemočno zastokal očka in se komaj umaknil blazini, ki mu jo je vrgla mama. Potem je v postelji naredil veliko prostora in obe deklici sta se v hipu znašli pod odejo, se zvili v klobčič in obmirovali.
Nedeljska jutra so znala biti najlepša.


nedelja, 30. oktober 2011

NEDELO

V posebno veselje mi je tudi pisanje odgovorov v NEDELU v rubriki ''ODNOSI'' na str. 23.


http://www.delo.si/druzba/zdravje/odnosi-zgrabite-vsako-priloznost.html

Z užitkom pa pišem tudi uvodnike v ODPRTI KUHINJI.
Enega od njih ponujam v pokušino.










Jutro je, sončno, z modrim nebom, ščebetajočimi pticami  in polno energije. Sin prihlamudra skozi vrata, na kratko prikima, kdo pa bi se že zarana trudil več kot je potrebno! Potem stopi do hladilnika, narahlo se skloni in gleda police, ki se šibijo od vsega, kar sem pravkar zložila iz cekarja.
»Nič pametnega ni jesti,« zagodrnja in mršči čelo.
»Kako, da ne?!« se oglasim s povzdignjenim glasom, kajti roki sta me od prepolnih vrečk še zmeraj rahlo boleli.
»Ni marelične marmelade,« navrže. In ker ni bilo točno tistega, kar mu je tisto jutro dišalo za zajtrk, tudi vse ostalo ni nič veljalo. Enkrat sredi dopoldneva pokliče prijateljica Neža. Zelo se je razveselim in jo mimogrede pobaram, kako je.
»Slabo, nič ni tako kot bi moralo biti,« odgovori jezno. Ko se ne neham čuditi, oklevaje nadaljuje, da je sicer z njenim zdravjem vse lepo in prav, da sta otroka pridna, mož še bolj, le avto ji je odpovedal pokorščino. Zaradi tega tudi vse ostalo ni nič vredno.
Ko se malo po eni vrne iz šole najmlajši, pove, da se tam ni nič dogajalo, da je bilo vse zanič, sprva se niti ne spomni, kaj je bilo za malico in reče, da ni bilo nič, potem pa le pobrska po spominu in pove, da je bila ''samo'' nektarina in kos kruha.
Malo po drugi uri me pokliče medicinska sestra, ki mi je včeraj vzela kri.
»Paziti boste morali na prehrano,« mi požuga, ko se ob podatku, koliko je v krvi namerila sladkorja, zgrozim.
»Prisežem, že lep čas ne jem prav nič sladkega,« zajavkam. Kar je bilo približno res. Namesto petih kosov jabolčnega zavitka jih po novem, takole med brati, zmažem le tri ali štiri.
Zvečer naju z Najdražjim povabijo prijatelji.
»Nič posebnega ne bo,« mi zagotavljajo.
»Malo domačega grozdja in kozarec mošta.«
»To je pa manj kot nič,« zagodrnja boljša polovica, stopi do hladilnika, ker mu ni do tega, da bi mu med prijatelji nespodobno krulilo po želodcu.
Pa mu je bilo že kmalu presneto žal. Logično. Poleg ''malo'' grozdja je bilo na mizi še več pladnjev s siri, oči so se nam pasle na krožniku s popečenimi paprikami, zlatorumenimi bučkami in pehtranovemu namazu, ki je  vznemirljivo pokrival še tople kruhove rezine.
 V bistvu se medtem ko smo si oblizovali prste in vzdihovali ob številnih okusih, nismo pogovarjali nič takega. Ali vsaj nič omembe vrednega. Le najdražji je potem vso pot do doma, na moje presenečenje, na dolgo in na široko premleval najnovejše, še vroče novice, ki jih je imel čast poslušati.
Nekaj mi pa ni bilo povsem jasno: čeprav nisem skoraj nič pojedla, nisem vso noč spala. Niti zatisnila nisem očesa! Častna beseda.
»Tam okoli druge ure  je pošteno treskalo,« mi reče soseda Mica, ki me, z metlo v roki, zarana pričaka na dvorišču.
»Hm, to pa ne, nič nisem spala, sigurno bi kaj slišala,« ji prepričljivo odgovorim. Nagajivo se zasmeje, zmaje z glavo in mojih besed prav nič ne komentira.
 »Kakšna je danes mladina!« pomislim pred gimnazijo, kamor sem namenjena. Nihče mi ni zaželel dober dan, le dva ali trije, morda tudi štirje. Tudi v izložbi, mimo katere grem vsaj dvakrat na dan, ni bilo nič novega. Pravzaprav lažem: na izložbeni lutki je visela nemogoča obleka, ki mi je parala živce, zato sem se trudila, da sem vsakič pogledala stran. Krilo me je tiščalo v pasu, kakšen nesramnež bi verjetno rekel, da zato, ker sem se zredila, pa ni res. Tehtnica je pokazala nič več in nič manj kot teden dni nazaj. Ali pa nisem dobro videla, ker sem pozabila natakniti očala.
Danes imam rojstni dan. Polna tihega upanja, ki je kot brleča svečka tlelo nekje na dnu trepetajočega rojstnodnevnega srca, sem stopila skozi vrata. Oči so se mi zapolnile s solzami. Miza je bila prazna. Vaza tudi. Na postelji nobenega darila. V predsobi tudi ne.
Usedla sem se na stol, razočarana in neskončno potrta ob misli, da me na tem božjem svetu nihče več ne mara. Nihče.
 

SREDINI POGOVORI V KAŠČI V ŠKOFJI LOKI




pogovor z Alojzem Rebulo













.....s Ferijem Lainščkom















...Dragom Jančarjem















...s Štefko Drolčevo


















............Natašo in Gašperjem /Tič/














...Frančkom Bohancem...

















....Svetlano Makarovič

















....J. Toporišičem

















...Vinkom Ošlakom















...Gorazdom Kocjančičem



















Cirilom Zlobcem















.,...Tinetom Hribarjem....
















...Milanom Jesihom











.............

Redno sodelujem s knjižnico Ivana Tavčarja v Škofji Loki, zanje že sedem let vodim pogovore s pomembnimi predstavniki kulturnega in družbenega življenja.  Podobne večere organiziram tudi v Žireh.
V tem času je nastalo veliko pisnega, slikovnega in filmskega gradiva. Nekaj slikovnih utrinkov pa je moč videti tudi zgoraj....


še tu in še tam





Skupaj z nekaterimi sošolci, že uveljavljenimi na slovenski kulturni sceni, sem sooblikovala knjigo Ciciban postane Abraham, ki smo jo izdali ob srečanju z Abrahamom. Nekaj otroških pesmi je bilo objavljenih v Antologiji otroške poezije (1998), v Blogoziji I. in II. III. /2008,2009,2010/, pa je moč prebrati zgodbe, ki jih pišem za odrasle. Etnološko raziskovalne spise (najbolj znana je raziskava o spolnosti z začetka 20. stol. )že vrsto let priobčujem v Žirovskem občasniku, bralci Gorenjskega glasa pa me poznajo po zgodbah o življenju z naslovom Usode. Vedno več literarnih poskusov lahko odkrijete tudi v Mentorju, zborniku seniorjev V zavetju besede in virtualni reviji Locutio, ter na blogu MICA na MMC-ju. V letu 2010 so se moje zgodbe za odrasle uvrstile med najboljše tudi na različnih literarnih natečajih.(revija ONA, natečaj založbe Sanje, natečaj za najboljšo humoresko revije Mentor)
Kot novinarka pišem še za več lokalnih časopisov, za Nedelo (Nedelova svetovalnica), na radiu Sora  skrbim za kulturne oddaje, ob sobotah pripovedujem pravljice otrokom, le-te  pa je slišati tudi na Radiu Slovenija v otroški oddaji Pravljice za lahko noč.

www.radio-sora.si

ŽENSKE


Zakaj sem napisala knjigo s kar 430 stranmi v kateri je točno 52 zgodb, ki so posvečene ženskam?

Odgovor je sestavljen iz več pod-odgovorov :-)

Nekoč, pred leti, je po virtuali krožil mail v katerem je pisalo, da potrebuje ženska zato, da je srečna, več kot 50 stvari, moški pa je 3 ali štiri. Kadarkoli sem se na to pisanje spomnila, sem se nasmehnila in si rekla, da kakšno piko na i moram dodati še sama. 

Pa sem.
Drugi razlog: kadarkoli sem bila v knjižnici, sem zmeraj poslušala obiskovalce, ki so prosili knjižničarko, naj jim da kaj takega, ''pri čemer se jim ne bo potrebno nenehno vračati na začetek, da bi lahko sledili, za kaj v knjigi pravzaprav gre." Rekla sem si:"Ej, Milenči, če boš kdaj napisala knjigo za odrasle, pazi, da bo napisana tekoče in vabljivo, da jo bodo lahko prebrali na dušek!"


Rečeno- storjeno!




''Ženske'' je knjiga, ki se noče potegovati za Nobelovo nagrado, želim le, da jo na dušek preberete, ker se boste v njej našli in ob napisanem uživali.
Glavne junakinje so naše prijateljice, sosede, sodelavke, babice, mame, sestre. Ženske, ki jih poznamo, le prisluhnemo jim bolj poredko.


odlomek
»Madona, kakšna baba,« sem pomislil in  čakal, da me s papirnatim robčkom obriše med nogami.
»Ne trudi se preveč, ženske smo rojene pospravljalke,« mi je rekla poredno in me pogladila po laseh.
Pozneje se je pogosto norčevala iz mene. Vedela je, da komaj čakam, da spet zapeljem na najino stransko pot. Ona pa je v bifeju, kjer sva se srečevala, zlezla na mizo in plesala. Bila je ravno prav pijana, tega sicer ni nihče opazil, jaz sem, saj sva po navadi skupaj spraznila steklenico viskija, ker je trdila, da se je veliko lepše ljubiti, če si malo zadet.
Nisem ji verjel, zato sem jo poskušal prijeti za roko in jo potegniti k sebi. Mudilo se mi je domov, ura se je pomikala proti polnoči in žena ni bila neumna, vedela je, da za vožnjo iz Maribora ne potrebujem več kot dobro uro.
»Hahaha, doma se lažeš, da delaš do polnoči ali kaj?« se je glasno zarežala, ko je videla, da na skrivaj pogledujem na uro.
»Nisem poročen, povedal sem ti. Že več let je, kar mi je žena ušla z drugim,« sem ji gledal v oči in se ji brez slabe vesti lagal, pri tem pa sem mislil na njeno gibko in vročo rit, ki  bo  vsak čas sedela na mojem mednožju ter me spravljala ob pamet.

odlomek-1

Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.«
Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici.
Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi itak ni nihče verjel.
»Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan.
»Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo.
Ubogljivo sem zavihala rokave.
S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov.
»Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček.
Začudeno sem jo pogledala.
»Kako ohlapno?«
»Če res toliko kolesariš, bi morala imeti bolj čvrsto mišično maso,« je bila neizprosna.
Zasmejala sem se.
»Ne nori! Saj ne kolesarim zato, da bi zmagovala na maratonih.«
»Mogoče popiješ premalo vode?« se je po zadnjem grižljaju peciva pritaknila še Nives.
Ženske!
Lahko bi vedele, da taki pogovori za tisti dan niso ravno spodobni. Morale bi biti prijazne in ne bi smele skopariti s komplimenti.
»Slišala sem, da je eno kap, ker se je na stara leta preveč naprezala,« je dejala Alenka sočutno in me nežno pobožala po prstih, s katerimi sem nervozno cefrala papirnato servieto.
Dita se je ponovno vzravnala in me resno pogledala: »Ateroskleroza je v Sloveniji izredno razširjena in neposredno ali pa vsaj posredno povzroči skoraj polovico vseh smrti.
Ker povzroča tudi možgansko kap in odmrtje nog, je eden od pomembnejših vzrokov za invalidnost, zlasti pri starejših. Ne pozabi tega.«
Bilo mi je, kot bi me s kolom po glavi.
»Nobene ateroskleroze nimam!« sem nemočno protestirala in čutila sem, da se mi v grlu nabirajo solze.
»Mičkeno jo ima vsaka. A šele po petdesetem letu,« je bila neizprosna Tea, ki je bila do sedaj tiho in je zadnjih deset minut nekomu pošiljala smse enega za drugim.
Seveda, ona si je tako pripombo lahko privoščila, kajti do petdesetega rojstnega dne jo je ločilo najmanj sedem let.
»Ljuba moja, tudi sama dobro veš, da  si že v meni in da je tvoj hormonski sitem porušen …,« je hotela nadaljevati Dita, a sem ji vskočila v besedo.
»Z mojimi hormoni je vse, kot mora biti,« sem jo prekinila.
Prijateljice so hkrati dvignile glave in me pogledale.
»Nemogoče,« je čez čas pripomnila Alenka. »Od tebe sem mlajša vsaj tri leta in … in … ni vredno izgubljati besed.«
»Že dobro leto se filam s tabletami,« je navrgla Nives in v glasu ji je bilo čutiti razkačenost.
Simona, ki je bila še gospodična, je vsa zardela povzdignila glas:»Zofija, ti se šališ z nami.«
Zdelo  se mi je krivično in nepošteno. Mislila sem, da so moje najboljše prijateljice, a se je izkazalo, da bi me najraje pokopale, če bi me le mogle.
»Spet pretiravaš!« se je oglasila Nives, ki se je že malo umirila.
»Prišle smo, da ti pomagamo in ti stojimo ob strani, ti se pa iz nas norčuješ in se nam lažeš.«
Nemočno sem zakrilila z rokami.
»O tem, da si prekolesarila čez 3000 kilometrov, ti verjamejo le norci, me ne!«
Dita se je vzravnala in videti je bila zelo odločna.
»Če nimaš menskih težav, je s teboj nekaj narobe. Kakšna genska napaka, na primer.«
Zdelo se mi je, da so se moje prijateljice vidno oddahnile.
»Misliš, da bo to držalo?« se je, z glasom polnim upanja, nagnila čez mizo Alenka.
»Seveda. In pri ženskah kot je Zofija, se je potrebno bati nenadnega hormonskega šoka. Lahko se ji to zgodi celo na kolesu, pod tušem, v postelji, med seksom …«
Že sem hotela protestirati, a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik.
Tea, ki je vedela, v kakšnih mukah sem se lani ločila, me je nežno objela okoli ramen.
»Vse, kar se ti dogaja, je posledica hudega stresa, verjemi mi. Me, ki te imamo rade, ti bomo še naprej stale ob strani in te podpirale. A nekaj te lepo prosimo: ne laži nam, kako ti je dobro, ko pa vse vemo, da temu ni tako. Že to je grozno, da imaš petdeset let.«
Ostale, ki so strmele vame, so kimale in v njihovih očeh je bilo polno sočutja in usmiljenja.
V tistem trenutku me je prešinilo, da sem odpovedala zmenek z Janezom in da bi lahko, če ne bi sedela Pri Petričku  s svojimi najboljšimi prijateljicami, ležala v njegovem objemu in kdo ve, kaj bi se zgodilo, ko bi me stisnil k sebi in poljubil.
V meni se je nekaj prelomilo, naslonila sem se na mizo in bridko zajokala.
Prijateljice so bile srečne. Čutile so, da njihova prisotnost ni bila zaman.

odlomek-2

Vnovič si je zaželel njene tople dlani, ki bi zdrsela preko prsi in trebuha, tja med stegna, kjer se je rada poigravala, se smejala in ga ljubkovala, če ga je le lahko odtrgala od dela, kajti nenehno mu je čas uhajal iz rok in zmeraj se mu je mudilo, tako da je bil še sam presenečen, kako to, da je našel toliko časa in jo popeljal pred oltar.
Na to, da mu je poroko podtaknila, lisica, sploh ni hotel misliti.
Le prizanesljivo se je zahahljal, ko se je spomnil, kako ga je osvajala, obletavala kot čebela, se ga dotikala, mimogrede, ko sta se srečala na stopnicah, ali pa v dvigalu, zmeraj je vedel, kdaj je namenoma stopila za njegov hrbet, da je lahko vdihaval duh po parfumu Naomi Campbell. Z nekim notranjim nemirom je sprejel igro mačke in miši, čeprav je trdno verjel, da se ne bo pustil ujeti, a se je potem zgodilo ravno to, pa mu ni bilo dosti mar.
Čutil je, da se je splačalo, da je končno našel žensko, ob kateri se bo z užitkom staral, jo grizel po ušesni mečici, se z njo prepiral, jo ljubil in jo dražil, kadar bo popila kozarec šampanjca preveč in se bo počutila omotičeno in mačkasto.
Previdno se je obrnil na bok, v desni nogi je spet čutil mravljince, verjetno zaradi kolka, ga je prešinilo, kršenduš, saj še ni tako star, naslednje leto bo dopolnil komaj šestdeset let.
Spomnil se je očeta, še pri dobrih devetdesetih je bil zdrav kot riba in tudi žensk se ni branil, kakopak.
Kljub temu, da je njegova žena bentila, ga zmerjala in mu ni hotela več kuhati, je hodil gret stare kosti k Maruši, ljubki sedemdesetletnici, ki je vsako jutro pričela s petdesetimi sklecami in dvema litroma vode.
Nekoč sta šla z očetom lovit ribe, pomenljivo ga je sunil pod rebra, češ, daj povej, ata, a jo res napičiš ali pa te stare babe brez veze opravljajo.
»Kako si drzneš dvomiti!?« je zagrmel oče, ne meneč se za spokojnost zgodnjega jutra, prepletenega z meglenimi koprenami, ki so se obešale po grmovju in vejah okoli njiju, da sta bila skrita in sama, drug ob drugem, tako kot sta zmeraj želela.
»Hehehe, ne bodi tako občutljiv, saj ti nič nočem, le zanima me. Včeraj je mama spet kričala, kakšen kurbir si, pa nisem vedel, kaj naj ji odgovorim,« je navrgel Peter, njegov glas je bil rahlo sesljajoč, pa nič ne de, ženske so pravile, da je zaradi tega zelo seksi in privlačen.















BOROVNIČJA PRINCESKA

BOROVNIČJA PRINCESKA nosi letnico 2010.
Ilustracije je prispevala NINA WEINER.


to je slikanica, ob kateri se najmlajši učijo vrednot. Izvedo, kako pomembno je prijateljstvo. Istočasno pa se - skupaj z borovničjo princesko- potepamo po gozdu, se igrajo, družijo...
Z drugimi besedami: ponovno iščejo stare vrednote, ki ne bodo nikoli preživele, ker so enostavno preveč dragocene. Ne glede na to, da bi dandanašnji nekateri radi družino kot tako enostavno izbrisali in ji odvzeli ves njen pomen.

še odlomek:

----------------Na pragu se je prikazala prava kraljica z veliko krono na glavi.
»Ah, tu si, otrok poredni!« je zaklicala, ko je zagledala princesko, ki je mahala  s čarobno paličico.
Nemudoma ji jo je vzela iz rok.
»Za kazen boš še dve leti hodila v šolo za čaranje!« ji je zagrozila.
»Nikar ji ne zamerite,« se je nato obrnila še k otrokom.
»Včasih je tako svojeglava, da ne vem, kaj bi z njo,« je potožila mama kraljica.
»Ali bi mi pomagali spraviti borovnice tja, kjer so bile?«
Šnitka, Blaž, Jera in Tomaž so prikimali. Vse do trde teme so nosili borovnice od enega stebla do drugega in jih pripenjali nazaj. Na koncu so bili že pošteno utrujeni, toda gozd je bil, na veselje vseh, spet tak kot poprej.
Le tiste borovnice, ki so se znašle v njihovih kanglicah, so pustili pri miru.
Toliko so še počakali, da so se vrata borovničjega gradu zaprla, da so skozi majhna okenca videli, kako je princeska zlezla v posteljo, se pokrila z odejo in zaspala.
Bili so zelo utrujeni, ko so pritekli domov. Babica Neža jih je že čakala in ko jih je zagledala, jih je z zaskrbljenim glasom pobarala, kje so hodili toliko časa.
Po pravici so ji povedali.
Babica se je zasmejala in zabliskala z očmi.
»Saj vem, potepali ste se, kaj pa drugega!«
Potem pa so ji pokazali polne kanglice borovnic in ni vedela, ali so jo povlekli za nos, ali pa je bila zgodba o Borovničji princeski resnična.





ŠNITKA in MARIČKA IN MEDVEDEK


Nagrajeni slikanici z mednarodnega natečaja v Avstriji
Šnitko je ilustriral DAMIJAN SOVEC
Maričko pa ANDREJ KOGOVŠEK


Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek.  




Nedeljska jutra in ura, ki raste

Ko Šnitka še ni bila Šnitka, ampak samo Tanja, je nekoč ležala v postelji in zdelo se ji je, da je bolna. Nič se ji ni ljubilo. Obračala se je sem ter tja in brcala v steno, da je odmevalo po vsem stanovanju.
»Nehaj, rad bi še malo spal!« se je oče zadrl iz svoje spalnice.
Toda Tanja ga ni slišala.
Navijala je staro budilko, da je začela ropotati, kot bi se po pobočju kotrljalo kamenje.
»Uf, kakšen krasen zvok!«
Tanja je uro navila še enkrat in še enkrat.
Nenadoma so se odprla vrata in njena starejša sestra Jera je privihrala v sobo ter se odločno postavila pred posteljo: »Daj mi sem tisto reč, pri priči!«
Tanja je stisnila budilko k sebi in zlezla pod odejo: »Ne dam, ne dam, ne dam!«
Toda Jera se ni dala zmesti. Prijela je za vogal odeje in pričela vleči. Šnitka je zamižala, stisnila uro k sebi in jo požgečkala. Ura je zacvilila od ugodja in njeno zvonjenje je postajalo vedno bolj predirljivo in glasno. Šnitka se je hihitala in še v temi je opazila, da je postajala ura vedno večja in večja. Nazadnje je pozvanjalo, kot da bi zvonilo s pravimi zvonovi.
Odeja je zaplavala po sobi in Jera se je znašla pred največjo uro, kar jih je kdaj videla. Na malem kazalcu je sedela Šnitka in se gugala.
Jera je stisnila pesti in požugala sestri: »Povedala bom očku in mamici in potem ti ne bodo pusti k dedku na obisk!«
Toda Šnitka se ni dala zmesti. Po malem kazalcu je splezala na velikega, se oprijela številke ena ter se nato zavihtela prav na vrh. Postavila se je pokonci in zapela, da si je Jera mašila ušesa, kajti Šnitka ni imela nikakršnega posluha.
Potem je z levim ušesom ujela, da se v sosednji sobi nekaj premika. Urno se je podrgnila po mečici levega ušesa, ura se je zmanjšala na svojo prvotno velikost in kot bi mignil skupaj s Šnitko skočila pod odejo.
Na vratih se je prikazal očka in si mencal zaspane oči.
»Ali se vama je zmešalo, da že navsezgodaj zganjata tak hrup?« je jezno zagodrnjal.
»Očka, Šnitka je kriva.Ne vem, kako ji je uspelo, toda tista ura, ki jo drži v naročju, je zvonila na vse pretege. Ko sem prišla v sobo, jo je začarala, da je zrasla do stropa. Poleg tega se je obešala po malem kazalcu in se gugala.«
Očka je stresel z glavo in poln dvoma gledal zdaj eno in zdaj drugo.
»Jera, ti spet pretiravaš, tako kot zmeraj! Včeraj zvečer si predolgo ostala pokonci in brala pravljice. Pojdi v svojo sobo in se obleci, ti, Šnitka, pa takoj v kuhinjo in pristavi mleko.«
Obe deklici sta se obotavljali, toda očka je bil neizprosen.
»Zakaj mi nikoli ne verjameš?« je zajokala Jera. »Šnitka zmeraj kakšno ušpiči, kriva sem pa jaz.«
Očka se je prijel za glavo: »Šnitka, si res začarala uro, da je bila velika kot tvoja soba?!«
»Sem …, ampak …, res, nisem hotela!«
»To je pa že preveč. Tega ne zdržim več!«
Očka ju je strogo pogledal in videlo se mu je, da ne ve, kaj bi rekel.
Deklici sta se zapodili v kuhinjo in pri tem glasno vreščali. V predalu sta našli aspirin in ga odnesli v spalnico. Zarotniško sta se držali pod roko in obema je bilo žal, da je očka začela boleti glava.
»Mar se nista ravnokar prepirali?« Mama je pomolila glavo izpod blazine in ju sumničavo pogledovala.
»Midve? Oh, ne, to se je očku samo zdelo!«
»Potem tudi ura ni zrasla do stropa?«
Deklici sta se spogledali in se trudili, da bi ostali resni.
»Zarotili sta se proti meni,« je nemočno zastokal očka in se komaj umaknil blazini, ki mu jo je vrgla mama. Potem je v postelji naredil veliko prostora in obe deklici sta se v hipu znašli pod odejo, se zvili v klobčič in obmirovali.
Nedeljska jutra so znala biti najlepša.












PIKA NA B.

PIKA NA B. je sledila le leto kasneje. Posvečena je najmlajšemu sinu, Blažu. Tisti čas nam ni bilo lahko, ker so mu zdravniki odkrili raka na ščitnici. Pozneje pa, po operaciji, so nam prijazno povedali, da bo ''še vse dobro''.
To je bil za vse nas trenutek, ki se ga je bilo vredno zapomniti.
Bi bilo kako drugače kot s knjigo lahko še lepše?
Ne bi bilo.

Za Piko na B. je napisal uvodno besedo DENIS PONIŽ.


VELIKA ZGODBA ZA MLADE BRALCE


Ta zapis o zgodbi Milene Miklavčič bi lahko začel s frazo: »Pisateljica ima še vedno otroško dušo, zato piše…«, ali pa: »Kdor piše za otroke, ostaja vedno mlad…«.
Pa bi rad pričel nekje drugje, saj se zgodba Milene Miklavčič odpirajo drugačne poglede na svet, v katerem živijo in se oblikujejo otroci in mladostniki. Dandanašnji vlada skoraj enoglasno prepričanje, da so idoli in ikone mladih generacij korenito drugačni od tistih, ki so jih imele prejšnje generacije. Tudi teoretiki mladinske literature so nemalokrat prepričani, da je virtualnost obvladala realnost in da se je treba pri pisanju mladinske literature podrediti tej »zakonitosti sodobnega časa«. A zdi se, da vendarle ni čisto tako. Predstave, podobe, pa tudi idoli in ikone mladih se sicer spreminjajo, novo stopa na mesto starega, vendar so otroci našega časa po srcu enako otroci kot so bili v minulih časih. Če jih hočemo videti drugačne in če se nemalokrat podrejajo našim zahtevam, to ni njihova resnična bit. Le-ta ostaja otroško čista, zaupljiva, pripravljena na pustolovščino, ki je pustolovščina duha in srca, ne pa telesa in materije. In zdi se, da zgodba Milene Miklavčič, ki je pred nami, odpira prav takšen »tradicionalni« pogled.
Otroška duša ostaja otroška tudi takrat, ko mora spoznati vse vijuge in pasti, vse preizkušnje in  naloge odraščanja, dozorevanja, oblikovanja drugačnega pogleda nase in na svet. Kdor to razume, kdor zna prisluhniti tej otroškosti, ki odzvanja tako svobodno in spontano v otroški duši, lahko piše za otroke, in se pri tem  ne spakuje in prenareja, kako je  s svojim pisanjem in svojimi zgodbami blizu »otroški« duši. In otroci, ki niso samo vneti bralci, ampak so tudi  najbolj objektivni literarni sodniki, znajo ločevati med osladnimi, kičastimi in ponarejenimi otroškimi zgodbicami in takimi, v katerih odzvanjajo dogodki, ki so v jedru resnični, čeprav so po teksturi pravljični in ki so jim blizu, so del njihovega vsakdanjega, nemalokrat trpkega sveta, čeprav se dogajajo v sanjskih in fantazijskih pokrajinah. Prepričan sem, da jih bo zgodba v tej knjigi pritegnila, jih očarala, jim odprla nove svetove in pomagala razumeti marsikatero zadrego njihovega lastnega odraščanja.
Tisto, kar je v zgodbi o dečku Blažu najbolj simpatično in kar bo pritegnilo bralčevo pozornost, je pisateljičino spontano oblikovanje pripovedovanega sveta, ki je hkrati resničen in do kraja domišljijski, pravljičen, zasnovan po meri otroških predstav. V teh predstavah imata čas in prostor posebno, neponovljivo razsežnost: iz nečesa, kar je narejeno po meri otroka in njegovih čutno-nazornih zaznav, se počasi spreminjata v prostor in čas, kjer živimo odrasli. Odraščanje je prestopanje iz enega časa in prostora v drugega. Kdor se zna vračati v svet svojega otroštva, kdor v tem svetu odkriva enako pomembne in zanesljive mejnike, kot v realnem svetu, samo ta lahko otrokom pove nekaj, kar jih bo pritegnilo in kar jim bo ponudilo odgovore na vsa tista vprašanja (ne bi bilo prav, če bi jih imenovali »otroška«), s katerimi in zaradi katerih odraščamo. Skozi dobre zgodbe, in pričujoča je dobra, sprejemamo svet tak, kot v resnici je, ne da bi morali pri tem povsem in na silo pozabiti na podobe in predstave, ki so oblikovale naše otroštvo.
Blaž, s čričkom Matičkom v žepu, ki se po naključju, morda tudi zaradi dolgočasja, saj je vroči avgust in počitnice, odpravi na popotovanje po domišljijskih pokrajinah, kjer sreča mnogo zanimivih sogovornikov, od govorečega belega kamna Nopa, črička Vladimirja, mravelj do razbojniške deklice Marine. Kamen, ki s svojim kamnitim srcem in kamnitimi mislimi poskuša ves svet okameneti, je Blažev nasprotnik, izziv in ko se izkaže, da je kamen okameneli prarazbojnik Belobradi, okamenelo zlo, ki ga otroka uspeta premagati in se rešiti pred vsemi nadlogami, ki se potikajo po tem domišljijskem svetu, je Blaž izpolnil svoje poslanstvo. Dogodki, ki ga povežejo z deklico Marino, oblikujejo posebno, neponovljivo prijateljstvo, v katerem se skrivajo vsa čustva, ki jih premore odraščajoči, bistri, a tudi kritični Blaž. Zgodba se zaokroži kot avantura, v kateri se razrešijo napetosti, dobro pa premaga zlo, a ne na vsiljiv in poučljiv, ampak simpatično zabaven, skorajda lahkoten in pripovedno jasno oblikovan način.
V tem otroškem svetu je mogoče vse, vendar tudi v njem, kot v realnem svetu, vlada železna logika dobrega in zlega, svetlega in temnega. Blaž v tem dolgem, napetem in pustolovščin polnem popotovanju, za katerega pa se na koncu izkaže, da je trajalo le nekaj popoldanskih ur, odkrije marsikaj o sebi in o svojih sposobnostih. Popotovanje skozi domišljijo je tudi pot k odraščanju; kar se zgodi v zgodbi, vsi presenetljivi obrati, vsi čudeži preobrazb in sprememb, so v resnici čudeži, s katerimi deček Blaž popotuje k samemu sebi, k svoji zavesti in sposobnosti, da razlikuje med tistim, kar človeka dela samozavestnega¸in njegovimi nelepimi dejanji,
Radovedni in podjetni deček Blaž se, po vseh preizkušnjah, srečno vrne domov, k staršem, v varno zavetje doma. Pravljica je končana, čeprav je Blaž drugačen, saj se je, kot zapiše pisateljica »droben, skorajda neviden pravljični prah oprijel njegovih las«, dogodki so ga zaznamovali, zaznamovali pa bodo zagotovo vsakega mladega bralca, ki podobno kot Blaž pogosto potuje skozi domišljijske pokrajine.
V svetu, ki se vedno bolj opira, tudi kadar gre za vzbujanje otroške ali mladostniške domišljije, na tehnična pomagala, v svetu, kjer je mnogo otrok dobesedno zasvojenih s pisanimi podobicami, ki jih prinašajo televizija in računalniške igrice, je zgodba, kakršno nam pripoveduje Milena Miklavčič, še bolj dragocena. Govori namreč o svetu, kjer se fantazija ne rojeva v instant obliki, ni zapakirana v bleščeče ovoje posiljene dinamike in prikritega nasilništva, ampak zmore graditi na podobah, ki so v jedru naravne in resnične. Domišljijo, »pravljični prah«, dodaja pisateljica iz svojih izkušenj, iz svojega predstavnega sveta; prav to pa kvaliteta, ki je ni mogoče spregledati.

Denis Poniž